Od samega začetka sva bila skeptična o smiselnosti digitalnih bonov, ki so se, na žalost, izkazali za kapitalno neumnost. Zdaj vladna služba za digitalno preobrazbo predlaga ustanovitev računalniškega sklada kot načina preseganja vrzeli med tistimi, ki imajo digitalne veščine, in onimi, ki jih nimajo. Je novi predlog v čemerkoli boljši od starega?
Da se bo ideja z digitalnimi boni izrodila, smo vedeli vsi. Daleč od tega, da bi bili namenjeni zmanjševanju digitalnega razkoraka, kot je prejšnji minister brez listnice obešal na velik zvon. Ustvarili so bombonček, s katerim so želeli prepričati mlade, da bi volili »ve se, katere stranke«. Epilog je jasen. Plačali smo milijone, da so kupovali slušalke, ponajprej Applove, ki za dvig digitalne pismenosti ne storijo absolutno ničesar, starejši od 55 let, ki pravzaprav zakon še najbolj potrebujejo, pa so milo rečeno ostali na suhem. Tudi to je lahko dokaz, da je bil vse skupaj en velik predvolilni nateg, za katerega nihče ne bo odgovarjal. Pa bi moral. Ker so največ proračunskega denarja poklonili globalni korporaciji (Applu), ki se požvižga na slovenski jezik, in ker niso z boni dosegli absolutno ničesar!
Digitalnega razkoraka, ki obstaja, in ni namišljen, ne moremo popolnoma preleviti na pleča ljudi, kajti potem bi živeli v Združenih državah, ne v Evropi. Ne moremo preprosto reči, ne zanima nas, ali imajo digitalne veščine, kajti na trgu je dovolj plačljivega izobraževanja in trgovine so polne primernih naprav. Če jih nimajo oziroma si jih ne morejo privoščiti, potem je to njihov problem. Tako ali drugače ogroženi morajo imeti na voljo dovolj brezplačnih načinov pridobivanja veščin in znanja. Če se jih udeležijo ali ne, pa je njihova odločitev. Težji oreh so naprave. Vse dražje so, kar je lahko za marsikoga prevelika ovira. Ne zgolj za starejše, ravno tako za finančno ogrožene družine in posameznike. Kako njim jih zagotoviti pomoč pri nakupu, je vprašanje, ki je na tnalu že vsaj desetletje. Nedvoumno je bilo veliko narejenega, od souporabe računalnikov v šolah do spodbujanja darovanja starejših naprav, toda novi časi zahtevajo nove pristope. Nenazadnje je postalo nekaj popolnoma samoumevnega, da imamo vedno pri sebi napravo z dostopom v internet, vredno vsaj nekaj stotakov.
Vladna služba želi spodbuditi digitalno vključenost na celovit način z razširitvijo možnosti in pristopov ter skupaj s civilno družbo.
Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti je bil sprejet marca letos. Med drugim je prinesel digitalne bone v vrednosti 150 evrov. Najprej so jih za nakup računalniške opreme lahko koristili osnovnošolci zadnje triade, dijaki in študentje. Jeseni se jim je pridružilo še 67 oseb v starosti 55 let ali več, ki so opravile zadostno število ur usposabljanj s področja digitalnih kompetenc. A ker je prišlo do resnih težav z izvedbo izobraževanj, je bil septembra razpis razveljavljen. Zdaj je vladna služba za digitalno preobrazbo v medresorsko usklajevanje in javno obravnavo poslala osnutek predloga novele zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, ki poleg načela enakosti in regijsko enakomerne dostopnosti do usposabljanj uvaja tako imenovani računalniški sklad.
Ne sanja se mi, kako so si ga zamislili. Morda kot nekakšen učbeniški sklad, le da si bodo v njem upravičenci za določen čas in pod določenimi pogoji izposodili naprave. Kakšne bodo na voljo, nove ali obnovljene, kaj v primeru poškodb ali okvar, ki so še kako možne, kako bo sklad obnavljal zbirko, …? Kavelj 22 je kot vedno v vladni uredbi, ki bo uredila podrobnosti, vendar še ni spisana. Upam, da se nam spet ne pripeti kapitalna neumnost, kot je bilo spodbujanje nakupa slušalk z digitalnim bonom. Predvsem pa, kdo bo dobavitelj? Vemo, da javni razpisi niso nujno jamstvo kakovosti in nizkih cen. Prej dokaz sposobnosti lobijev, da vsilijo svoje.
»Zaradi racionalne porabe javnih sredstev ter učinkovitega in hkrati čimprejšnjega začetka izvajanja noveliranega zakona za izvajanje računalniškega sklada ne predlagajo ustanovitve nove institucionalne oblike, temveč podelitev nalog obstoječemu Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu RS«, je v sporočilu za javnost pojasnila ministrica Emilija Stojmenova Duh.
Morda je res že čas, da po vzoru Novozelandcev od vladnih organizacij prepovemo uporabo nerazumljivega žargona in zahtevamo uporabo preprostega jezika. Imamo pravico razumeti, kaj nam vlada nudi in kaj zahteva, ne pa da to zakrijejo v težko razumljivo in dvomljivo besedilo, spisano v pravniškem in uradniškem duhu. Tako pa smo spet v zraku. Novela ima potencial poenostaviti dostop do izobraževanj, sklad lahko pomaga premostiti digitalno vrzel, a hkrati je hudič v podrobnostih, ki še niso dodelane. Te lahko stvar zapeljejo v čisto druge smeri in bomo spet ustvarili »digitalni bombonček« brez vpliva na reševanje težav, s katerim se kot družba zagotovo soočamo.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev