Ali operaterji uporabljajo socialistične metode?

V ponudbi mobilnih storitev je postavka, katere cena je po prepričanju potrošniških organizacij v nesorazmerju z dejanskimi stroški in še »poštenim« zaslužkom. Kot kaže »luknja« v evropski regulaciji cen telekomunikacijskih storitev za zdaj ostaja!

Nekateri se boste spomnili, kako je bilo v času planske ekonomije, v kateri ni bilo ne duha ne sluha o postulatih kapitalizma. Ne slabih in žal tudi ne dobrih. Da pa se delavsko ljudstvo ne bi upiralo, so bile nekatere dobrine smešno poceni. Med drugim »impulzi«, s katerimi so nam zaračunavali telefonske klice znotraj države. To seveda ni bilo všeč operaterjem, zato so jim pustili, da so zaračunali nadpovprečno veliko za klice v tujino. Tako ali tako so tja klicala podjetja ali sorodniki »gastarbajterev«. Podjetja so imela denar, zato jim je bilo vseeno, medtem ko se drugi državi niso niti malo smilili. Zgodovina se žal v manjši meri ponavlja. Evropski birokrati so zadnja leta močno stopili operaterjem na rep in jim omejili cene v gostovanju, toda obenem so bolj ali manj pustili pri miru cene, ki jih plačujemo, če iz domačega fiksnega ali mobilnega telefonskega omrežja kličemo v tujino.

Za klice izven domačega omrežja v omrežja držav Evropske unije od leta 2019 velja omejitev, da cena klica ne sme preseči 19 centov na minuto pogovora in 6 centov za kratko sporočilo (ceni sta brez davka). Ne zdi se veliko, a ne pozabite, da imate zelo verjetno mobilni paket z neomejenimi klici in kratkimi sporočili. Zaradi pravil gostovanja nastane paradoks. Ko ste doma, boste za klic ali sporočilo prijatelju na Nizozemskem plačali, medtem ko sta brezplačna, če gostujete v omrežju operaterja v državi članici Evropske unije. Še bolj »neumno« je naslednje. Obmejnim prebivalcem se bolj splača povezati na operaterja v sosednji državi, kadar želijo opraviti klic v tujino.

Trenutna regulacija cen klicev v tujino se izteče letos, a kot kaže, sprememb (še) ne bo. Obstoječa »pravila« bodo zgolj podaljšana, čeprav so problem omenili poslanci evropskega parlamenta v odboru za industrijo, raziskave in energetiko, ko so razpravljali o osnutku zakonodaje o gigabitni infrastrukturi (GIA), s katero želi Evropa poenostaviti, poceniti in pospešiti upravne postopke za izdajo dovoljenj ter zmanjšati birokratske ovire za operaterje in državne uprave, s čimer bi bil proces uvajanja omrežij gigabitnih hitrosti lažji in hitrejši. Predlagani akt, ki ga mora sprejeti še parlament, predno steče postopek harmonizacije nacionalnih zakonodaj, se tiče ukrepov, s katerimi želijo olajšati dostop do fizične infrastrukture, kot so zgradbe, strehe, fasade in ulično pohištvo, spodbujati skupno uporabo obstoječe fizične infrastrukture, kot so vodi, stebri, stebri, antenske instalacije, stolpi in druge podporne konstrukcije in skrajšati čas, ki ga imajo nacionalni organi za odločitev o izdaji dovoljenja, s štirih na dva meseca.

Cilj akta GIA je zagotoviti, da bodo do leta 2030 vsa gospodinjstva v EU imela dostop do fiksnih gigabitnih omrežij in da bodo vsa poseljena območja, vključno s podeželjem, pokrita s 5G, tako da nihče ne bo zapostavljen.

Naslovna fotografija Depositphotos