Nekaj let že govorimo o internetu stvari ter se na vse pretege trudimo, da bi pamet vgradili v vse mogoče stvari. Pričakovali pa bi, da so kupci kot izdelovalci že ugotovili, kaj je uporabno in kaj popolna in nepotrebna neumnost, predvsem pa, kako je treba zbrane podatke predočati uporabniku. Pa še zdaleč niso. Ne eni ne drugi. Še vedno smo namreč soočeni s poplavo novosti, ki na všečen način nagovarjajo zgodnje uporabnike, da naj jih kupijo, ker jim bodo zagotovo rešile življenjske težave. Marsikdaj tudi takšne, ki jih sploh nimamo. Potem pa končajo v škatlah, ko ugotovijo, da so sicer zanimive, a bore malo uporabne.
Egocentričnost inovatorjev gre namreč velikokrat v smeri dodajanje funkcionalnosti na način in oblikovno tako, da zadosti le enemu. Dokazati, da je vešč nečesa, po možnosti na hudo zapleten način. Nič ne rečem, vse pametne tehnikalije, ki sem jih imel priložnost preizkusiti, je bilo preprosto namestiti in uporabljati. Običajno celo za odtenek prelahko, zapletlo pa se je, ko sem hotel kaj več, izven okvirja, ki so si ga zamislili. Ampak vedno mi je do neke mere uspelo tudi to. Potem pa sem užival v pregledovanju podatkovnih grafikonov dnevne telesne dejavnosti, kako hranilne snovi počasi izginjajo iz prsti ali kako pada kakovost zraka v prostoru. Ampak ravno v tem je srž. Če razumeš grafe s strokovnimi oznakami, potem si že ekspert, ki načeloma naprave ne potrebuje, ako pa jih ne razumeš, potem je vse skupaj takisto nepotrebno.
Lahko sem bolj nazoren. Parrotova rogovila flower power meri vse pomembno, da je »rožica« v najboljši kondiciji. Mimogrede, zadevo sem kupil pred tremi leti in ko sem pred dnevi iskal podatke o njej, pregledoval ponudbo spletnih trgovin, sem nato lep čas opazoval oglase zanjo. Ampak vrnimo se k uporabnosti. Pol leta je bila zapičena zraven eno od balkonskih cvetlic in ves ta čas sem pridno, no ja, do mere zdravega razuma, spremlja podatke. Enega dne sem opazil, da so listi nekam čudni in pamet mi je velevala, kajti sonca in vode je imela rastlina dovolj, da jo bo treba pognojiti. Kajpada sem zagnal aplikacijo, ki mi je velevala enako. Suhoparno opozorilo, da jo naj pognojim. Ne duha in sluha pa ne s katerim gnojilom ter s kolikšno količino. Grafikon je bil enako suhoparen. Črta proti dnu, pri čemer je aplikacija natančno vedela katera rastlina je v loncu. Hudo uporabno, mar ne? Isti trenutek je rogovila romala v klet, kajti prav nič mi ni pomagala. Podobno je bilo tudi s tipalom kakovosti zraka poleg neke notranje kamere in če sem iskren tudi s pametnimi zapestnicami. Telo mi je samo povedalo, kdaj se bil premalo aktiven ali pa, da sem med tekom pretiraval. Čemu bi torej nosil zapestnico, črpal podatke v oblak, če jih po kakšnem mesecu dni, ko me je zapustila zgodnja radovednost, nisem več niti pogledal.
To je srž problematike naprav tipa pametna vilica, krtača za lase ali zobna ščetka in bog si ga vedi česa še. Poleg tega, da je treba redno skrbeti za polnost baterij ter se zavestno odpovedati delčku zasebnosti zaradi pošiljanja podatkov v oblak. Tipala tega ali onega so sicer zanimiva, a dokler jih ne bomo imeli pri sebi, ne da bi se jih zavedali in bomo morali zanje pretirano skrbeti ter dokler nam ne bodo ponudili preproste in »lenobi« razumljive rešitve problema, ki ga sami ne bomo znali rešiti, potem bodo le sila zabavne stvari za kratek čas, zanimive za pisanje o njih, dejansko pa le pogojno uporabne. Pa naj si gre za nosljive naprave, naprave pametnega doma, interneta stvari ali za povezane gospodinjske aparate. In glej ga zlomka. Na CESu so spet pokazali cel kup naprav, kjer je tehnična odločnost ter prikaz sposobnosti, da se stvar naredi, pred njeno uporabnostjo!
Brez komentarjev