Sploh ni važno, ali bodo nadaljevali. Druga sezona je »opazno« slabša od prve in predvsem brez primerne dinamike ter, to me je še zdaleč najbolj motilo, s predolgim zavlačevanjem z bistvom zgodbe.
Način prikaza se ni spremenil, je pa več drame med glavnimi liki, ki dodobra zasenčijo titane, ki vladajo svetu. Posledica reševanja Shawa iz Axis Mundija, podzemlja med površjem in votlo Zemljo, kjer čas zaradi vpliva nasprotnih gravitacij teče počasneje, je bujenje močnega titana, ki je tam hiberniral. Zgodilo se je natanko tisto, česar nihče ni hotel. Organizacija je reševanje prepovedala in celo Kong napade postajo, ko začuti odpiranje prehoda. Naredili so »štalo«, da gre lahko zgodba naprej. Po uveljavljenem kopitu, le da je prebliskov z dogajanjem v preteklosti tokrat manj oziroma so vsebinsko manj pomembni!
Namesto posameznih, jasno ločenih epizod se vse vrti okoli ene same velike zgodbe, ki se razvija prepočasi. Tu je srž kritike. Prvih osem epizod je v funkciji priprave na dinamični finale v dveh delih, v katerem se vse razkrije ob jasnih nastavkih za naslednjo sezono. Obenem so se odločili, da je čas za več drame; izkaže se, da liki radi jamrajo, medtem ko se zdijo nastopi pošasti naključni, vsiljeni in dobršen del serije odklopljeni od bistva zgodbe. Ni bilo trenutkov, ko bi pomislil, da se Kong, Godzilla ali Titan X na kratko pojavijo le zato, da gledalca spomnijo, kdo ali kaj naj bi bil v seriji glavni. Ravno zato finale deluje tako dobro. Končno se zdi, da so avtorji dojeli, katero zgodbo želijo pripovedovati. Nakar je vsega do nadaljnjega konec.
Ob tem so pozabili razrešiti največjo enigmo tokratne sezone, Axis Mundija. Serija ga predstavi kot prostor, kjer se prepletajo čas, spomini in različne realnosti, vendar njegova pravila ostajajo nejasna. En trenutek liki govorijo s svojimi mlajšimi različicami, naslednji trenutek pa se zdi, kot da bi lahko dobesedno spreminjali preteklost. Namesto občutka skrivnostnosti dobimo občutek nedokončane ideje.
Največ škode ta nejasnost naredi odnosu med Leejem Shawom in Keiko. Kurt Russell in Wyatt Russell sta ponovno odlična kot starejša in mlajša različica Shawa, Mari Yamamoto pa Keiko odigra z izjemno toplino in melanholijo. Njihovi prizori so med najboljšimi, zato je nekoliko razočaranje, da finale njun odnos uporablja predvsem za razlago pravil Axis Mundija namesto za pravi čustveni zaključek.
Druga sezona Monarcha je zato predvsem primer serije z ogromnim potencialom, ki ga izkoristi le občasno. Ko deluje, je odlična. Ko tava med idejami in razlagami lastne mitologije, pa hitro postane dolgočasna.
Brez komentarjev