Alfawise V8S: Malo pameti, pa nič zato!

Matjaž Ropret • 25. maja 2019 ob 06:56

Posplošeno rečeno obstajata dve vrsti robotskih sesalnikov – pametni in malo manj pametni. Pri prvih se proizvajalci hvalijo, kaj vse znajo – izdelati zemljevid stanovanja, sistematično iti po prostoru, se napolniti sredi dela in potem nemoteno nadaljevati, dobivati ukaze prek aplikacije na telefonu in še marsikaj. Pri drugih pa je pamet bolj ali manj v tem, da se kolikor toliko znajdejo v prostoru in izogibajo oviram ter da se po koncu sesanja vrnejo k polnilni postaji. Predstavnik te druge vrste je Alfawise V8S.

Polnilna postaja je majhna, a tudi brez kakšne opore.
Metlici kar dobro spravljata smeti proti krtači, ki pa je ščetinasta in se vanjo lahko marsikaj zaplete.

Govorimo o robotu za približno 140 evrov (vključno z dostavo iz skladišča znotraj EU), mogoče celo manj, kadar je na voljo kakšna koda za popust. Torej takem, ki je še vedno vsaj 60 evrov cenejši od najcenejše Roombe, kadar je slednja v akciji, kot je zdaj. O poceni napravi, ki pa vseeno mora biti dovolj kvalitetna, če hoče imeti kakršno koli možnost za prodajni uspeh. Kolikor namreč poznam potencialne kupce in njihovo razmišljanje, je robotski sesalnik še vedno neke vrste dodatek, luksuz, za katerega večina ne bi plačala preveč, predvsem pa ne večkrat, če se izkaže, da je bil prvi nakup napačen.

Glede oblike kitajski proizvajalec ni izumljal tople vode, robot je pač okrogel, sprednja polovica obrobe je na vzmeteh, da so trki ob pohištvo čim bolj nežni, če se pripetijo. Na zgornji površini ni nič drugega kot kvadratna tipka za vklop oz. začetek ali konec delovanja. Trdnost samega ohišja, seveda plastičnega, deluje dobra, je pa kar hitro začel rahlo odstopati prav tako plastični rdeči pas, ki na vzmeteni polovici prekriva tipala za zaznavanje ovir. Še dve manjši podobni »okni« sta malo bolj zadaj na vsaki strani, vendar tam ni strahu, da bi kakšna plastika padla ven. Zadaj je posodica za smeti, ki se jo enostavno vzame ven (pritisneš tipko navzdol in izvlečeš), a potem ni takoj očitno, kako se jo odpre in izprazni, dokler ne ugotoviš, da je treba dati palec v vdolbino na spodnji strani in potegniti narazen. V tej posodi so še filtri, ki jih je mogoče vzeti ven in očistiti, slaba stran pa je ta, da tudi poklopec, skozi katerega gre posesano v »koš« in preprečuje smetem pot v obratni smeri, lahko hitro izpade, saj ni ravno trdno pritrjen.

Sesalni sistem je sestavljen iz dveh metlic na sprednji strani, pogosto imajo roboti eno samo, in ščetinaste krtače na sredini. Glede na ceno, ki jo zahtevajo za ta sesalnik, niti nisem pričakoval gumijaste, ki bi pomenila manj odstranjevanja las in še česa. Nasploh bi delo, ki ga opravi V8S lahko opisal kot – dobra osnova, ki zahteva še nekaj uporabnikovih posegov. Posesanega je namreč presenetljivo veliko, je pa to navsezadnje treba nekako spraviti iz posodice in krtače v pravi koš, pri tem pa si se je treba vsaj občasno pomagati še s klasičnim sesalnikom, sicer v predalčku in na filtrih ostaja veliko prahu, v krtači pa las in nitk.

Posodico za smeti je treba vsake toliko posesati in nazaj pritrditi poklopec, ki rad izpada.

Za upravljanje robota sta na voljo omenjena tipka in pa daljinski upravljalnik. Ta ponuja še nekaj dodatnih možnosti, kot so ustavljanje, sesanje ob robovih in z večjo močjo (sicer reč sama prilagaja, kdaj gre bolj nežno in kdaj »na polno«) in ukaz za odhod nazaj na polnilno postajo. Opazovanja, kaj robot počne prek aplikacije sploh nisem pogrešal, še toliko manj, ker moje stanovanje le v enem nadstropju omogoča, da se sesalnik prosto sprehaja, v drugem pa je toliko različnih nivojev, da ga je treba stalno prenašati iz ene sobe v drugo. Pri taki konfiguraciji tudi nima problemov s tem, da ne bi obhodil vsega in pobral večine smeti. Zato pa je v bolj odprtem stanovanju s kar veliko kvadraturo pokazal nekaj nepredvidljivosti. V približno četrtini poskusov je obdelal vse in to počel kakšno uro in pol, za kar je tudi baterijska zaloga zadoščala, in to se mi zdi dober dosežek. Toda v ostalih primerih je obupal nekje na tretjini ali polovici opravljenega dela ter se vrnil na postajo. Pa ne zato, da bi se napolnil in potem nadaljeval, temveč je preprosto zaključil. Za nekoga, ki bi robota zjutraj, ko gre od doma, poslal sesat, je taka nepredvidljivost in potem nezmožnost kontroliranja, kaj dejansko počne, kar problematična. Poleg tega ga ni mogoče nastaviti na urnik, ampak se ga da zgolj ročno poslati na sesanje.

Vedno, ko robot karkoli stori, se oglasi glas prijazne Kitajke, ki najprej pozdravi z »Welcome to you, smart vacuum robot, glad to serve for you!« Nato pa še pove, kakšna poteza sledi. Po eni strani zabavno zaradi polomljene angleščine, po drugi pa včasih že malo najedljivo. Ampak, uporabnik vsaj ve, pri čem je, če že ni kakšnega zaslončka ali aplikacije. Med samim opravljanjem dolžnosti je nato pretežno tiho, algoritem vožnje po sobi pa je zelo sistematičen, ni naključnega premikanja kot pri mnogih (starejših) Roombah. Zato pa bi bilo prepoznavanje ovir lahko boljše. Če te nimajo prave višine, se robot hitro zaleti vanje. Nič tragičnega, a videl sem že boljše sisteme, ki pa imajo tudi več tipal in kamer. Tih robot pa to ni.

Kvaliteta modela Alfawise V8S se je v nekaj tednih pokazala za dovolj dobro, da je lahko primeren za uporabnika, ki ga bo spuščal po manjših sobah in lahko vsaj vsake toliko časa preveril, kaj robot počne. Na srečo tudi ni težav s potrošno robo, se pravi nadomestnimi krtačami in filtri. Za ne preveliko razliko v ceno bi sicer še vedno raje imel Roombo, če je ta razlika dvakratna, pa se mi kitajski izdelek zdi čisto ustrezen občasni pomočnik. Za večja (odprta) stanovanja, kjer bi bil ta način čiščenja mogoče tudi prevladujoč, pa je vsekakor treba poseči po čem naprednejšem in pametnejšem, vsaj Roborocku, če že ne eni od dražjih Roomb.