Akos bo skrbel za upoštevanje evropskega akta o digitalnih storitvah

Marjan Kodelja • 26. aprila 2024 ob 06:12

Evropska unija se trudi obstati kot urejeno in do državljanov v vseh pogledih nadvse prijazno okolje. V tej luči moramo ocenjevati akt o digitalnih storitvah, ki zelo preprosto rečeno zapoveduje lastnikom spletnih storitev, da nam omogočijo prijavo nezakonitih vsebin. Upajmo, da se dober namen ne bo izrodil v okostenel birokratizem.

Ko sem poslušal direktorja Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) Marka Mišmaša, nisem mogel, da ne bi pomislil, na »sanjsko službo.« Agencija bo bdela nad tem, da ponudniki spletnih storitev in dostopa do interneta do pičice upoštevajo akt. Nikakor ne bo cenzor ali moderator, ki bo umikal nezakonite vsebine, od otroške pornografije, ponudbe ponarejenih izdelkov do verjetno tudi nelegalnih (piratskih) vsebin (čeprav mi zadnjega niso mogli potrditi), temveč bodo preverjali, da bodo to počeli tisti, ki morajo že zdaj. Torej slovenski lastniki storitev gostovanja, trgovin, tržnic in tako naprej. Kaj pa, če ne bodo? Kot je zagotovil Martin Hari, koordinator za digitalne vsebine, morajo tovrstno prakso še oblikovati, a ker akt že v osnovi upošteva dobre prakse in obstoječe zaveze ponudnikov spletnih storitev, ne pričakuje težav.

V čem je sploh bit? Zadnje čase je Evropska unija uvedla cel kup aktov in predpisov, s katerimi želi stopiti na prste neprimernim praksam v digitalnem okolju. Preprosto rečeno, akt zapoveduje, da morajo imeti ponudniki storitev oblikovano preprosto proceduro, preko katere lahko čisto vsak uporabnik prijavi nezakonito vsebino, prijavo pa morajo nato obravnavati in rešiti. Še večjo moč od tebe in mene bodo imeli zaupanja vredni prijavitelji, civilne družbene organizacije, kot sta Zveza potrošnikov Slovenije ali Spletno oko, katerih prijave morajo biti prednostno obravnavane. Akos kot koordinator digitalnih storitev ima obenem regulatorno funkcijo, v okvir katere med drugim sodijo postopki podeljevanja statusa zaupanja vrednega prijavitelja ter certificiranje organov za izvensodno reševanje sporov.

Akt o digitalnih storitvah se nanaša na ponudnike posredniških storitev, na primer ponudnike internetnega dostopa, registre in regristrarje domen, ponudnike storitev v oblakih ter spletnih platform, družbenih omrežij in spletnih tržnic. Akt o digitalnih storitvah določa obveznosti glede potrebne skrbnosti za pregledno in varno spletno okolje. Obseg obveznosti ponudnikov je odvisen od vrste, velikosti in narave zadevne posredniške storitve. Akt o digitalnih storitvah ponudnikom posredniških storitev med drugim nalaga odgovornost za omejevanje širjenja nezakonitih vsebin in nezakonitih izdelkov na spletu, uvaja večjo zaščito mladoletnikov na spletu ter uporabnikom omogoča večjo izbiro in boljše informacije. Poseben sklop obveznosti iz uredbe se osredotoča na zelo velike spletne platforme in zelo velike spletne iskalnike, ki imajo mesečno v povprečju vsaj 45 milijonov aktivnih prejemnikov storitve v EU. Sem sodijo največji in najbolj prepoznavni spletni posredniki, kot so Google, Facebook, TikTok, Youtube, Amazon, X in drugi. Ti morajo zagotavljati obvladovanje sistemskih tveganj, kamor sodijo med drugim negativni vplivi na človekove pravice in javno varnost. Za nadzor nad temi ponudniki je pristojna Evropska komisija, ki lahko sprejema tudi smernice za njihovo ravnanje. (vir Akos)

Papir prenese marsikaj. Čeprav se strinjam, da mora biti digitalno okolje ustrezno urejeno in nezakonite vsebine, ki jih akt kot tak ne definiran, umaknjene, vseeno ne morem iz svoje kože. Skrbi me, da se bo dober namen izrodil. V to smer me napeljujejo obveznosti ponudnikov spletnih storitev, ki so podrobneje zapisane na tej povezavi in med katerimi je tudi obveza za ponudnike, ki niso največja ali najmanjša podjetja, da najmanj enkrat letno objavljajo poročila o vseh modeliranih vsebinah. Skoraj stavim, da se bodo pojavili očitki o nepotrebnem dodatnem delu in povezanih stroških.

Ne sodim med nergače, ki kritizirajo, še predno je karkoli narejeno. Pustimo se presenetiti. Po eni strani si vsak pri zdravi pameti želi bolj preglednega in varnega digitalnega okolja, toda po drugi strani ne na račun nevtralnosti interneta, omejevanja pravic, spletne cenzure in podobnega.