A1 Alpha: Simpatičen za svojo ceno, a ne preseže tega nivoja
Matjaž Ropret 18. septembra 2019 ob 11:34

Ob vsej množici pametnih telefonov nekateri operaterji še vidijo priložnost za izdelke pod lastno znamko. Eden takih je A1 Alpha, letošnji poskus mehiško-avstrijske skupine, kamor sodi tudi drugi največji slovenski ponudnik mobilne telefonije. Zato je malodane logično, da se telefon prodaja tudi pri nas. Kaj torej kupec dobi za en evro z vezavo ali 150 evrov brez nje?

Medtem ko je bil lanski A1 Smart N9 v bistvu preoblečen Alcatel, je tokrat osnovo prispeval drug kitajski proizvajalec – ZTE. So se pa v A1 toliko zavzeli, da so vrgli stran androidno preobleko tega dobavitelja ter spravili skupaj svojo, ki je pravzaprav skoraj povsem čisti Android (9) z nekaj prednaloženimi aplikacijami. Odločitev je pohvalna že zaradi preglednosti in estetike sistema (za slednjo kitajski proizvajalci običajno nimajo veliko smisla), če že posodobitve niso ravno ažurne – zadnji varnostni popravek je julijski, verjetno od takrat, ko so telefon poslali na police.

Alpha je precej drugačen telefon od lanskega, boljši v skoraj vseh pogledih. Pa tudi nekoliko večji, diagonala zaslona je 6,26 palcev namesto petih in pol. Precej bolje je izkoriščena sprednja stran, manj je robov in zgoraj so se zatekli k polkrožni zarezi. Ohišje je plastično, tako, kot smo jih poznali nekoč, toda zadnje, prijetno svetleče stranice se ne da vzeti stran. Vse je zaprto, kot pri kovinskih telefonih. Pladenj za kartice (2 x SIM ali 1 x SIM in 1 x microSD) je na levi. Občutek je kljub nič kaj prestižnemu materialu dober, reč ni prevelika in prepričan sem, da bi brez večjih nezgod preživela kakšen padec na tla. Tipke ob strani imajo zanimiv »klik«, zadaj pa je čitalnik prstnih odtisov, ki deluje brezhibno. Ni najhitrejši, a zato povsem zanesljiv.

Ob ločljivosti zaslona (720p) se utegne kdo namrdniti, ampak v bistvu prikaz sploh ni slab. Besedilo je še povsem dovolj ostro, pozna se, da je to LCD s pravo matriko podpik, ne OLED s polovično. Tudi barvno je zadeva povsem v redu, kjer pa se lahko vidi razlika v primerjavi s telefoni, ki se ponašajo s polno visoko ločljivostjo ali celo več pikami, je video. Tam se opazi, da se podrobnosti v kakovostno posnetih vsebinah enostavno ne vidijo tako dobro. Zvok, ki pri videu prihaja samo iz spodnjega zvočnika, je dovolj dober za kakšne krajše oglede, vendar precej kovinski, zato za daljše priporočam slušalke (ali zunanji zvočnik), lahko priključene žično, saj je izhod 3,5 mm prisoten. Zgornji zvočnik za pogovore je v redu. Levo od njega pa je še ena počasi izginjajoča zadeva v pametnih telefonih – obvestilna dioda.

Pri tovrstnih poceni telefonih običajno potencialne kupce zanima pet glavnih lastnosti. Kvaliteto zunanjosti in zaslon smo že obdelali, potem sledijo še hitrost delovanja, fotoaparat in baterija. Strojna zasnova, ki pogojuje zmogljivosti, je nenavadna. ZTE je uporabil osemjedrni procesor podjetja UNISOC (prej znanega pod imenom Spreadtrum) z oznako SC9863, dodal pa mu je tri gigabajte pomnilnika. To je v najboljšem primeru nekje na ravni Snapdragonov nižjega srednjega razreda, v praksi pa ravno še dovolj za nezahtevno uporabo. Aplikacije poganja zadovoljivo hitro, za skakanje iz ene v drugo ali delovanje nečesa zahtevnega v ozadju pa je lahko zmogljivosti že malenkost premalo. Tako sem denimo izkusil kratke prekinitve ob poslušanju glasbe s slušalkami bluetooth. Tudi za igre je zadeva nekje na meji. Z grafično manj intenzivnimi ne bo težav, pri bolj zahtevnih pa je treba zniževati stopnjo podrobnosti. Za razliko od pomnilnika, ki ga je ravno še dovolj, pa je shramba s 64 GB kar radodarna. Vgrajen je tudi NFC, kar pri kitajskih telefonih še vedno ni povsem nujno, tako da uporabnik lahko računa na Urbano in druge plačilne aplikacije.

Fotoaparat ima resda dva objektiva, toda eden je pomožen, za merjenje »globine«, in bilo skoraj vseeno, če ga ne bi bilo. Fotografije z glavnega objektiva so nekje na ravni pričakovanj. Dokler je svetloba dobra in ni prehudega sonca, je vse kolikor toliko v redu. Barve premočno vlečejo na zeleno, toda podrobnosti je nekaj in splošen prikaz realnosti kar soliden. V soncu ima fotoaparat probleme, kljub vključenemu načinu HDR. Ne samo, da je hitro kaj presvetljeno in dinamika slaba, tudi celotna fotografija lahko trpi za odbleski. V slabi svetlobi pa se je bolje zateči k čemu drugemu ali se sploh odpovedati fotografiranju. Podobno je s selfijevskim fotoaparatom. Z izključenim glajenjem kože je lahko posnetek kar spodoben, seveda dokler je kaj svetlobe. Video glavni aparat sicer snema v polni visoki ločljivosti, ampak bolj povprečno, saj ne ohranja veliko detajlov in preveč stiska zvok. Učinki zamegljenega ozadja, h katerim naj bi pripomogel tisti drugi objektiv, pa enostavno niso na ustrezni ravni. Aparat ima težave z ostrenjem (na blizu mu to nasploh ne gre) in tudi, če mu uspe, na končnem izdelku običajno ne zadane najbolje robov objekta oz. obraza in nekatere dele motiva kar zgladi, povsem povozi podrobnosti, kot bi se nekdo igral s čopičem. Celotna foto-video izkušnja je pustila slabši vtis kot nekateri drugi vidiki tega telefona.

Med njimi je trajanje baterije, ki je za razliko od fotografskih lastnosti zgledno. Zmogljivosti in ločljivost niso take, da bi zahtevale veliko energije, pa tudi optimizacija programske opreme je očitno kar dobra. Zato se da zdržati dva dneva med polnjenji, pa tudi ko telefon ne počne ničesar, porablja zelo malo energije. Polni se, žal, prek priključka mikro USB in brez kakšnega hitrega protokola, ampak verjetno ga bo večina priključila čez noč, potem pa pričakovala, da bo naslednji dan oddelal brez večjih težav. Kar tudi bo, vsaj na začetku.

Največji dosežek A1 Alpha je v tem, da v nobeni posamični od zgornjih petih lastnosti ni grozen in da je kot celota čisto simpatičen in uporaben telefon. Toliko soliden, da bi se za 150 evrov že moral potruditi, če bi hotel pri »kitajcih« najti nekaj boljšega, v lokalni trgovini in z zagotovljenim servisom (ter slovenskemu uporabniku prilagojeno, nevsiljivo izvedbo Androida) pa še toliko bolj. Za otroka ali upokojenca tudi ne bo najslabša izbira z vezavo, saj je praktično zastonj, in tisti dve leti bo verjetno dobro odslužil, potem pa lahko tak uporabnik na enak način dobi novega ali počasi preskoči na kaj modernejšega in zmogljivejšega. To svetujem tudi vsem ostalim, ki niso ravno začetni uporabniki. Če ne zavoljo drugega, vsaj zaradi fotoaparata.  

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO
  • Zaslon je boljši, kot bi sodili po specifikacijah
  • Povsem uporaben za nezahtevno uporabo
  • Radodarna količina prostora za podatke
  • Skoraj povsem čista namestitev Androida
  • Spodobna avtonomija
  • Radio FM
GRAJAMO
  • Povprečen fotoaparat s težavami na soncu in v mraku
  • Drugi objektiv bi lahko prinesel dodatno goriščnico namesto neuporabnega “globinskega” tipala
  • Povezljivost LTE in Wi-Fi bolj počasne sorte
  • Polnjenje prek mikro USB
  • Zvočnik je samo za silo
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja