Pot v navidezno prihodnost ne bo gladka

Matjaž Ropret • 19. februarja 2024 ob 06:14

Naglavnik Apple Vision Pro je v prodaji malo več kot dva tedna, zato se je za prve kupce že iztekel rok, do katerega so izdelek lahko vrnili in dobili kupnino nazaj. Kot poroča o dogajanjih v Applu vedno dobro obveščeni novinar Bloomberga Mark Gurman, se je nezanemarljiv delež zdaj že nekdanjih lastnikov te naprave tudi odločil, da jo odnesejo nazaj. Najpogostejša razloga za to sta neudobno nošenje (na glavi) in utrudljivo gledanje v zaslona tik pred očmi.

Dolgo pričakovani vstop Appla na področje navidezne ali mešane resničnosti z namensko napravo je sicer v ZDA, kjer je Vision Pro za zdaj naprodaj, so sicer pospremili dokaj entuziastični opisi tamkajšnjih prvih preizkuševalcev, ki pa so vsi po vrsti tudi opozorili na določene potencialne težave in omejitve (trenutne tehnologije). Apple ta očala, če jim lahko tako rečemo, promovira z opisom »prostorsko računalništvo« in izpostavlja namena uporabe, kot sta nadomeščanje monitorjev za računalnike Mac s prikazom namizij »v zraku« in ogleda filmov ter drugih razvedrilnih vsebin. Tudi tisti, ki so zadevo preizkusili, se nekako strinjajo, da je namenjena pretežno temu in da jo je najbolje uporabljati »statično«, torej pri miru, v prostoru. Nekateri so v videih prikazovali uporabo med hojo ali vožnjo po mestu in drugod, toda verjetno gre pri tem bolj za lovljenje klikov in ogledov kot za nekaj, kar bi bilo dejansko smiselno.

Očala vsaj za zdaj niso namenjena igram v navidezni resničnosti, za to jim poleg podpore razvijalcev manjkajo tudi fizični krmilniki, kakršne poznajo uporabniki naprav Meta Quest ali HTC Vive. Prav tako to niso očala za dodano oz. obogateno resničnost, ki bi zgolj dodajala elemente na tisto, kar človek, ki jih ima na nosu, sicer vidi skoznje. Vision Pro sicer prikazujejo sliko prostora oz. okolice, vendar to ves čas počno s pomočjo kamer na sprednji strani. Ta »neposredni prenos« je sicer, tako trdijo vsi, ki so uporabljali tega in večino ostalih naglavnikov, daleč najboljši doslej, a še vedno tudi daleč od pravega človeškega vida. Še toliko bolj pri premikanju, ko gibanje slike ni povsem gladko.

Kaj je torej po poročanju Gurmana najbolj zmotilo tiste, ki so Vision Pro vrnili, in s tem dobili nazaj najmanj tri tisoč petsto dolarjev kupnine (plus davek), kolikor znaša osnovna različica? Prva in najbolj pogosta pripomba je prevelika masa, ta namreč znaša med 600 in 650 g, odvisno od traku, kljub temu, da 353-gramska baterija ni del naprave, temveč je povezana s kablom in čepi nekje drugje, ne na uporabnikovi glavi. Meta Quest 3, ki ga mnogi omenjajo kot najbližjega konkurenta »za zmerno ceno,« stane namreč sedmino zneska Applove naprave, tehta dobre pol kilograma, kar vključuje tudi baterijo. Težava pa ni zgolj masa, temveč tudi nezmožnost nekaterih, da bi sploh našli kolikor toliko udoben način nošenja in da jih ne po uporabi bolela glava.

Zaslona OLED, ki ustvarjata enotno sliko, sta menda ena najbolj naprednih, kar jih vgrajujejo v naprave za množični trg, a kljub temu nudita dokaj ozek vidni kot, povzročata preveč bleščanja pri določenih prizorih in predvsem nekaterim preprosto preveč obremenjujeta oči, težko ju je dalj časa gledati.

Čeravno se Apple hvali z več kot tisoč aplikacijami, mnoge so resda zgolj ipadovske, združljive z novo napravo, je težko najdi dovolj vsebine za uporabo, ki bi odtehtala in upravičila visoko ceno nakupa. To se zna sčasoma spremeniti, toda takrat bi bilo za te, ki so se prvi odločili za »investicijo«, že prepozno, da slednjo dobijo povrnjeno. Poleg tega je večina ugotovila, da zaradi večjih zaslonov za delo namesto klasičnih monitorjev ali celo zgolj tistega v prenosniku niso nič bolj produktivni, da je ločljivost oz. jasnost slike vendarle preslaba za določena opravila, kot je grafično oblikovanje ali urejanje fotografij (poleg ostalih pomanjkljivosti, kot je barvna pravilnost in še kaj), in da je težko na ta način delati že tako dolgo, kolikor traja avtonomija baterije (približno dve uri in pol).

Še zadnji, a nikakor obroben razlog za vračanje naglavnika pa je v tem, da uporabnika osami od družine in prijateljev. Lahko je izkušnja pri gledanju filma še tako fantastična, morda celo boljša od primerljivo dragega televizorja, vendar v njej ni mogoče niti uživati skupaj s tistimi, ki so zraven v istem prostoru, niti jim je v praksi ni mogoče pokazati, ker je naprava skoraj izključno vezana na enega uporabnika. Prikazi tovrstne uporabe so v Applovih trgovinah menda zelo prepričljivi, toda kasneje kupci ugotovijo, da je doma zelo težko ponoviti podobno izkušnjo, in če že, zgolj enoosebno, zaprto v svoj svet, brez interakcije z bližnjimi. To pa morda vendarle ni tisto, česar si večina želi.

Fotografije: Apple