Tudi mlajše generacije se verjetno vsaj bežno spomnijo Blackberryjev, po slovensko robid, nekdaj izjemno priljubljenih pametnih telefonov s polnimi (ali polovičnimi) fizičnimi tipkovnicami. Malokdo pa verjetno pozna zgodbo kanadskega podjetja, ki jih je razvilo in izdelovalo. Ravno to poskuša »popraviti« film s preprostim naslovom Blackberry, kar mu nekako polovično uspe. Gledalcu je približno jasno, kako so se ti telefoni na kratko povzpeli do statusa najbolje prodajanih, in zakaj je potem njihova priljubljenost skoraj čez noč izpuhtela. Popolnoma pa ga bo zavedel glede glavnih akterjev, saj filmski resničnim niso podobni niti po videzu in še manj po karakterju in obnašanju!
(Pozor, morda bom v naslednjem odstavku izdal nekaj iz scenarija, a mislim, da ne preveč.)
Zgodba se začne, ko poskušata predstavnika precej kaotičnega podjetja Research in Motion (RIM), tako je vsaj prikazano, drugemu, proizvodnemu, predstaviti zamisel mobilne e-poštne naprave. Popolnoma neuspešno, a pritegneta pozornost, bolj njuna ideja, kot nastop, enega od prisotnih na sestanku. Ta nato kot posameznik vstopi v lastništvo in postane sodirektor. Tisti, ki kar hitro poskrbi za nekaj reda in predvsem za »prodajanje« zadeve telekomunikacijskim podjetjem, pa tudi za odganjanje potencialnega prevzemnika, ki naj bi bil na začetku kupec lepega števila modemov. Posla v resnici ni, čeprav tega v RIM-u zaradi lastne neorganiziranosti še ne vedo. Preboj se začne na eni od predstavitev velikemu operaterju, ki seveda ne gre brez zapletov. Vendar Blackberryji postanejo fenomem, povzorčajo malodane odvisnost, podjetje si lahko kar naenkrat privošči lepe prostore, najdražje inženirje (vsaj tako se zdi, dokler regulatorji ne začno podrobneje pregledovati njihovih plačil), solastnik pa se zanimati za hokejske ekipe lige NHL. Kasneje ne gre vse gladko, operaterji imajo vedno znova kakšne pomisleke, omrežje »pade dol,« in postaja vse bolj preobremenjeno – RIM je iznašel svoj način, kako e-poštna sporočila s čim manjšim prenosom podatkov pošiljati po takrat še nepodatkovnih mobilnih omrežjih – in nazadnje še Steve Jobs predstavi iPhone brez tipk in s povsem drugačno filozifijo, tudi uporabe omrežij. Takrat eden od vodilnih v RIM-u ostaja v zanikanju, češ, tega nihče noče, drugima dvema pa postane jasno, da se je igra spremenila in da bodo tudi operaterji zdaj šli v drugačno strategijo. Eden ostane in se bori naprej, drugi se umakne. Več ne bom povedal.
Blackberry ni dokumentarec, ampak igrani celovečerni film, zato je toliko bolj jasno, da je marsikaj v zgodbi pretirano, izmišljeno ali izpuščeno glede ne resničnost. Kanadski režiser Matt Johnson, ki tudi igra enega od dveh soustanoviteljev podjetja RIM (že po najuspešnejšem obdobju se je preimenovalo v Blackberry) po imenu Doug Fregin, je zelo očitno iskal humorno noto in čim bolj poudarjene lastnosti ključnih oseb, skoraj že do točke, ko so postali bolj karikature kot dejanski junaki, ki so podjetje za kratek čas spravili na Olimp v drugi polovici prvega desetletja tega stoletja zelo hitro vzpenjajočega se trga pametnih telefonov. Njegov junak je tu prikazan kot nezrel, z igričarsko mentaliteto prežet polhipi, ki mu odločanje na osnovi poslovnih argumentov nikakor ni po godu. Vse skupaj menda niti slučajno ne ustreza resnemu, introvertiranemu pravemu Freginu. Drugi soustanovitelj in direktor Mike Lazaridis (Jay Baruchel) je negotov in popolnoma inženirsko naravnan, slednje je celo delno resnično, a s svojo sloko postavo in obrazom, pa tudi nastopom, daleč od zaresnega, precej bolj prepričljivega in odločnega Lazaridisa, ki sem ga tudi sam enkrat ali dvakrat v živo videl na odru v sklopu predstavitev sejma MWC.
Še bolj pretirano prikazan je tretji, Jim Balsillie (Glenn Howerton), to je tisti, ki je prišel naknadno in v podjetje vložil svoj denar. Bil je izkušen, nepopustljiv in tudi pretkan menedžer, toda film te značajske lastnosti preusmeri v negativno konotacijo, doda še obilico preklinjanja ter še pri skoraj plešasti glavi (z dvema zaplatama las) so maskerji šli v podobno smer kot scenaristi. Četudi je filmski Balsillie še najbolj podoben onemu iz resničnosti. Kolikor poznam vzpon in padec Blacberryja oz. RIM-a, je scenarij tu, na srečo, vseeno bistveno bližje temu, kar se je dejansko dogajalo, kot pa so sami liki, ki ga peljejo naprej.
Blackberry definitivno ni dolgočasen, gledalca bo zagotovo ves čas zanimalo, kako jim bo šlo naprej, ali bo ekipa razpadla, se bodo uspeli uskladiti na pomembnih sestankih (z direktorji drugih podjetij). Tudi nasmejal se bo vsaj nekajkrat in težko bo komu očital, da ni dobro odigral svoje vloge, pa če je še tako izmišljena.
Vseeno težko rečem, da ekranizacija predstavlja nujen ogled. Morda potem, ko se znajde na kakšnem pretočniku ali televizijskem programu. Do takrat vsem, ki jih zanima zgodba nekoč silno priljubljenih robid, bolj priporočam knjigo Losing the Signal : The Untold Story Behind the Extraordinary Rise and Spectacular Fall of BlackBerry avtorice Jacquie McNish. Ta je tudi delno služila kot osnova za scenarij filma.
Kaj: Blackberry, film o vzponu in padcu podjetja, ki je izdelovalo prvi zaresni hit med pametnimi telefoni.
Kje: Za izposojo ali nakup v Applovi in Googlovi digitalni trgovini s filmi.
Ocena 3,5: Film sam po sebi sploh ni slab, še manj neumen, in gledalca dobro drži pred zaslonom. Tudi osnovno premiso zgodbe, kako se »je naredil« in nato padel Blackberry, poda dokaj korektno. Česar pa ne morem reči za prikaz glavnih junakov!
Priporočilo: Nič takega, razen nekaj preklinjanja, ni filmu, da si ga ne bi mogel ogledati vsak, ki ga tematika zanima.
Brez komentarjev