Apple je torej končno prikazal svoja očala za mešano resničnost, ki pa jih sploh ne opisuje tako. Nosljiva naprava, imenovana Vision Pro, je namreč po definiciji ameriške korporacije »prostorski računalnik«. Po eni strani je to morda celo najbolj vznemirljiva naprava z jabolčnim znakom po iPhonu, po drugi strani pa tudi ena najbolj depresivnih, idealna za ljudomrzneže.
»To je prvi Applov izdelek, ki ga ne gledate, ampak gledate skozenj,« je poudaril izvršni direktor Appla Tim Cook. Po njegovih besedah se povsem gladko zlivata resnični in navidezni svet. Uporabnik bo namreč lahko »videl skozi,« ne dobesedno, temveč s pomočjo slike s kamer, in bo posamezne elemente vmesnika in vsebine videl v prostoru, lahko pa bo z vrtljivim kolescem (»digitalno krono,« podobno, vendar večjo kot na uri Apple Watch) stopnjo »resničnosti« zmanjšal, torej se potopil tudi popolnoma v navidezni svet. Nekateri proizvajalci uporabljajo drug pristop, saj nudijo očala, skozi katera se dejansko vidi, ki potem projicirajo sliko na to, kar uporabnik gleda.
Zanimalo nas je, kako bo Apple predstavil to izdelek, kakšne izkušnje in namene uporabe bo izpostavil. Cook se je predvsem popolnoma izognil ustaljenim izrazom, kot so dodana, mešana ali navidezna resničnost, tudi metaverzuma ni omenil niti enkrat, vse je prikazoval skozi vsebine ali aplikacije (npr. Face Time za »realistične« pogovore s prijatelji), ki naj bi jih uporabljali s to napravo. Omenil je, med vsem ostalim, ogled filma v velikosti »zaslona«, kot bi bil s projektorja, in kakovosti kot z najboljšega televizorja OLED, podobno športnih tekmovanj, potem igranje iger, pa delo na več »monitorjih« hkrati, najbolj prepričljive video konference. Za prikaz skrbita zaslona mikro OLED, vsak z razločljivostjo, višjo od 4K, in skupaj 23 milijoni pik. V očalih je 12 kamer in 5 tipal, za obdelavo signalov z njim skrbi namenski procesor R1. Tisti, ki so napravo že imeli priložnost preizkusiti, poročajo, da zamika pri »predvajanju« slike s kamer praktično ni in da je prikaz daleč najboljši, kar so jih doslej videli na očalih za navidezno ali mešano resničnost. Za tiste z dioptrijo, bodo ponujali prilagojene leče, korekcijskih očal pa pod temi ne bo mogoče nositi.
Vsekakor se zdi, da so v Applu, kot običajno, dodobra pregledali trg in sestavili zelo dovršeno napravo. Upravljanje so si zamislili s kombinacijo oči (zaznavanje pogleda), rok (kretnje) in glasu, brez kakšnega krmilnika. Možno pa ga bo povezati denimo za igre, pa najbrž tudi miško in tipkovnico za resno računalniško delo. Kot so zatrjevali na predstavitvi so veliko delali na uporabniškem vmesniku in operacijski sistem VisionOS spisali z upoštevanjem specifik naprave, da lahko sproti obdeluje podatke s tipal, hkrati v 3D prikazuje več aplikacij, se »zaveda« prostora, vse pravilno izrisuje v njem in da je tudi zvok prostorski. Za poganjanje vsega tega sicer skrbi procesor M2, kot tudi denimo v računalnikih Macbook Air ali Mac Mini. Naprava bo imela lastno trgovino z aplikacijami in bo delovala samostojno.
Očala so lahko priključena na napajalnik (prek priključka USB-C) ali pa na zunanjo baterijo, ki bo menda priložena in bo zagotavljala zaloge za dve uri delovanja, kar je nekaj podobnega kot baterije v prenosnih projektorjih. V obeh primerih gre od strani (od pasu) navzdol kabel, kar najbrž nekoliko omejuje premikanje s temi očali, toda njihova masa ne vsebuje vgrajene baterije. Še ena posebnost v primerjavi z drugimi podobnimi izdelki je biometrična prepoznava Optic ID, ki preuči edinstvene lastnosti očesa in odklepa na osnovi tega, zato je ni mogoče pretentati. V Applu pa zagotavljajo, da vsi podatki ostanejo na napravi, v varnem delu procesorja, kot velja tudi za iPhone ali iPad, in se obdelujejo na sistemski ravni, kar pomeni, da aplikacije nimajo dostopa do njih (samo vprašajo, DA ali NE).
Skupno vsem opisom, kakšne možnosti odpira nova naprava, je v poudarku, da gre za osebno izkušnjo. Torej za nekaj, kar lahko izkusi posameznik. Tega ne more deliti. Lahko si ogleduje fotografije v izjemnem prikazu, toda tega ne more pokazati nikomur drugemu, razen če sname očala in si jih potem nadene drugi, s čimer pa »sliko« izgubi prvi. Prav tako ne moreta niti dva skupaj (kaj šele večja družba, kot lahko na velikem, izvrstnem in cenejšem televizorju) gledati filma ali igrati iger. Če bom nosil Vision Pro, bom lahko užival v vsem, kar nudi, kjerkoli lahko uporablja neverjetno zmogljiv in napreden računalnik vrste vse-v-enem, toda zapiral se bom v svoj svet, postajal vse bolj osamljen in odtujen, drugim okrog mene pa se bom v najboljšem primeru zdel rahlo prismojen.
Pomemben vidik pri vsem skupaj bo cena in dobavljivost naprave. V prodajo gre »v začetku« prihodnjega leta (2024), vendar najprej zgolj v ZDA, kasneje pa še v nekaterih državah, pri čemer ne vemo, koliko kasneje, in v katerih. Na Applovem domačem trgu bo cena 3499 dolarjev (brez davka), v Evropi si glede na trenutne valutne pretvorbe ne predstavljam, da bi bila nižja od štirih tisočakov.
Vsekakor veliko, sploh ob pomisleku, za kakšen namen bi to reč imel, razen za drugačno obliko razvedrila ali priložnostno delovno okolje. Ne predstavljam si namreč, da bi bil to primarni, kaj šele edini »računalnik«, s katerim bi delal ali se kratkočasil ves čas. Mislim tudi, da tak naglavnik nima nobenega smisla kot zamenjava za obstoječe, (zelo) dobre naprave. Zagotovo boste videli taka vprašanja in pogovore na spletu in Youtubu, toda Vision Pro namesto vrhunskega televizorja OLED ali širokega visokorazločljivostnega monitorja ne prinese ničesar. Kvečjemu, kot že rečeno, odvzame tisti del izkušnje, ki je vsaj pri televizorju najbolj pomemben. Namreč dejstvo, da ga lahko gledajo vsi, ki pridejo v sobo, v kateri je postavljen ali visi na steni. Prav tako je verjetno delo na dobrem monitorju ali celo več njih bolj udobno kot z očali. Toda v primeru, da nekdo še nima tovrstne opreme, denimo uporablja zgolj prenosnik, in bi rad atraktivne zaslone čez (skoraj) celotno vidno polje, potem se zdi ideja o očalih bolj smiselna. Čeravno draga in omejena na osebno uporabo. Poanta bi bila še v uporabi v novih okoljih, na primer tovrstnem delu ali uživanju v filmu na vlaku ali letalu, kjer s prenosnikom ni najbolj udobno in tudi ne varovanju informacij prijazno.
Nedvomno je Apple pomislil na največ vidikov med vsemi proizvajalci tovrstnih naglavnikov doslej, posledično je tudi izdelal enega najdražjih, toda mnoga vprašanja, tudi sociološka, ostajajo odprta, verjetnost, da se bo ta kategorija naprav zares prijela, pa danes po mojem videnju ni dosti večja kot je bila včeraj dopoldne.
Fotografije: Apple
Brez komentarjev