Bodo Solze uslišane in bo Nintendo čarobno rešen? (#videonapovednik)
Marjan Kodelja 17. maja 2023 ob 05:54

Kljub neskončni veri in brez vsakršnega dvoma, da bo popolna in čudovita, te Legenda o Zeldi: Solze kraljestva osupne, da ostaneš brez besed.

Nintendo me je do zdaj še vedno presenetil, kajti ne pustijo, da bi jih kdorkoli odvrnil iz začrtane poti in se tudi vedno znova poberejo, ko pot presekajo globeli in telebnejo vanje. 2017 sem bil naiven, saj sem na podlagi verovanja o svojih analitičnih sposobnostih in na podlagi usode drugih igralnih konzol dvomil, da bo Switch uspešen. A je postal uspešnica in praktično edina konzola gejmerjev, ki drugače prisegajo na računalnike. Zasluga gre igram. Zdaj, ko mu zaradi zastarelega »hardvera« usiha dobiček, rešitev spet išče v legendarni igri. Zelda mu je pred šestimi leti pomagala pri vzponu in od nje pričakujejo, da bo konzoli vsaj še za leto ali dve podaljšala življenje.

Na igre gledam podobno, kot ozdravljeni pijanec gleda na alkohol. Bog ne daj, da bi se spozabil, kajti izginil bi najmanj za nekaj mesecev. Ne bom trdil, da me nikdar ne mika. A ko berem o nadaljevanju iz leta 2017, Legenda o Zeldi je sicer luč sveta zagledala daljnega leta 1986, in jo gledam na zaslonu, ko jo igra nekdo meni bližnji, se vedno znova zavestno odločim, da bom držal roke daleč proč od krmilnika. Zakaj že? Ker je igra preobsežna – poleg zgodbe, rešitve kraljestva, odkrivaš zemljevid umetnega sveta, ki je milo rečeno »ogromen«. Zelda ni preprosta igra, ki jo občasno igraš in pričakuješ, da boš prej ali slej prišel po linearni poti do konca. Nežno je podobna Minecraftu, saj ponuja »peskovnik, v katerem se igraš do onemoglosti in se v njem zlahka utopiš.

Začneš kot napol gol vilinec na otoku na nebu. Nekaj deset ur kasneje si še vedno isti tipček, zdaj v nenavadnih oblačilih, ki si jih našel v jamah ali kupil od rokodelcev, ter opremljen z najdenim orožjem, ali takim, ki si ga naredil iz »surovin«, ki si jih prej nabral. Kljub temu da igra nudi pot, po kateri moraš iti, da prideš do predvidenega cilja, te okolje pogosto prisili, da stopiš stran in preveriš, kaj se tam dogaja, najdeš, kar ti bo pomagalo, ali da izveš, kaj ti je storiti.

Občutek svobode je opojen, kraljestvo Hyrule pa obsežno, polno zanimivosti in možnosti potovanja med nebom, zemljo in skrivnostnim podzemljem. S čarovnijo vilinca Linka, ki ga vodiš, pobereš, premakneš, ali zliješ skoraj vse. Dodaš sijoče seme na ščit, da zaslepiš nasprotnika ali prilepiš pošastno okno na puščico in ta ne bo zgrešila cilja. Iz predmetov sestaviš splav, lestev, balon na vroči zrak in nešteto drugih stvari, ki jih potrebuješ, oziroma zgradiš mehanične naprave, da poganjajo stvaritve. Ne samo, da si nadvse zadovoljen, ko ti v umetnem svetu uspe nekaj narediti, skoraj vedno dobiš odgovor na vprašanje, »kaj se zgodi, če naredim to« in skoraj vedno je več pristopov do rešitve. Recimo, da bi rad prišel do svetišča na vrhu gore. Narediš napitek za hitrost in vzdržljivost ter začneš plezati. Pripneš balon nad koš in zakuriš ogenj. Zliješ rakete s ščitom, da poletiš v nebo. Vstopiš v jamo in uporabiš veščino vzpona, s katero Link zaplava skozi strop in se pojavi nekje druge. Ali. Najdeš skalo, ki je padla z gore, sedež nanjo in uporabiš funkcijo, ki »njen« čas prevrti nazaj.

Igre ni preprosto igrati, saj je umetni svet ustvarjalen, a obenem tudi nevaren. Ko se boriš, ne smeš razmišljati, kako med bojem uporabiti orožja in moči, to moraš početi podzavestno. Najhuje pa je to, da se vedno, ko dosežeš napredek, razkrijejo nova prostranstva. Polna zanimivosti, predmetov in seveda nevarnosti. Še nekaj nas Zelda uči. Da ni vse v izredni grafiki in animaciji. Procesor konzole Switch ima že kar konkretno dolgo brado, zato so njegove sposobnosti omejene. A naj te to ne skrbi. Igri zaradi tega prav nič ne manjka. Nasprotno. Doda ji čar, ki ga nimajo vse, in ne bi me presenetilo, da se bo upad prodaje Nintendovih konzol v prihodnih mesecih zaradi nje upočasnil.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja