Po 18 letih delovanja se ljubljanski Računalniški muzej seli na novo lokacijo, uradna otvoritev pa bo jutri, 18. junija, ob 18. uri. Takrat si bo mogoče stalno zbirko in otvoritve razstavo Kaj pa programje ogledati z organiziranim vodstvom in poklepetati z muzejsko ekipo.
Novo domovanje Računalniškega muzeja je na naslovu Celovška cesta 111. To je dolga zgradba ob »celovški« pred Kinom Šiška, v kateri so se skozi leta zvrstile že mnoge prodajalne. Otvoritve se lahko udeleži kdor želi, vstop pa bo v okviru muzejske noči brezplačen. Posebna razstava ob tej priložnosti po besedah muzejskega osebja celovito predstavlja zanimivosti računalniške programske opreme, od tehničnega ustroja do vplivov na družbo. »Zasnovana je tematsko in interaktivno, prvič po dolgem času bo javnost lahko preizkusila marsikateri slovenski program.« Najstarejši na razstavi je iz leta 1986 (Steve za računalnik Atari avtorja Primoža Jakopina). Kot zatrjujejo, je razstava primerna za vse starosti in obiskovalce na poljuden način popelje od osnov računalništva do sodobne uporabe umetne inteligence, vse to s pomočjo vrste interaktivnih poskusov ter primerov znanih in manj znanih programov.
»Brez programske opreme je računalnik le kup železa in plastike, zato v muzeju poleg strojne opreme zbiramo tudi programje, izvorno kodo in celo spletna mesta posebnega pomena,« je ob tem izpostavil vodja muzejske zbirke in ambasador softverske dediščine UNESCO Boštjan Špetič.
Od 1928 naprej
Stalna zbirka Računalniškega muzeja sicer obsega 6500 eksponatov. Statistika na muzejski spletni strani da naslednjo razdelitev, koliko je česa:
Precejšen delež torej resda odnesejo revije in programi, pa še video in avdio posnetki, toda tudi ostalega je dosti. Od celotnih računalnikov, prenosnikov, terminalov, monitorjev in igralnih konzol prek posameznih komponent, vnosnih naprav (tipkovnic, mišk in ostalega), podatkovnih pogonov (disketnikov, tračnih naprav, …) do kalkulatorjev, dlančnikov, telefonov in še česa.
V zbirki so tudi precej starejši eksponati kot so programi na priložnostni razstavi. Fizične kose je namreč precej lažji najti kot staro programsko opremo. Absolutno najstarejši kos je IBM 011, prvi električni luknjač kartic, iz leta 1928. Najstarejši slovenski eksponat pa je razširitev (»plug board«) za enega od prvih računalnikov v Slovenji, IBM serije 600 (1952 – 1956). Poleg tega je še nekaj posamičnih komponent iz 60-ih let prejšnjega stoletja, za katere ne vedo povsem natančno, kam sodijo oz. so sodili. Najbolje je, logično, pokrito obdobje osebnega računalništva, od začetka 80-ih let naprej, vseeno pa po Špetičevih besedah še iščejo nekaj pomembnih slovenskih predstavnikov tega časa. To so: Dialog, HR 84, Color graf (Slovenijales).
V muzeju, ki sicer deluje od l. 2004, in poskuša ohranjati in opominjati na informacijsko dediščino, si želijo postati še več. Namreč »ponuditi prostor za srečevanja različnih misli, zamisli in domislic in obenem prostor prevpraševanja vsega, kar nas povezuje v tej razdrobljeni digitalni dobi, ki jo kot posamezniki vede ali nevede soustvarjamo.«
V muzeju tudi legendarni Arnesov Stenar
Pomemben najnovejši kos je muzeju te dni izročil Arnes. Gre za legendarni strežnik Stenar, ki je svoje delovanje začel v osamosvojitvenem letu 1991, še v predhodniku današnje Akademske in raziskovalne mreže, ki se mu je reklo Republiški center za servisne storitve globalnih računalniških mrež. Bil je najpomembnejši internetni strežnik v začetnih letih slovenskega povezovanja v svet in vzpostavljanja slovenskih spletnih kotičkov. Naenkrat je lahko gostil do 11 tisoč uporabnikov, upokojili pa so ga l. 1997.
»Ponosni smo, da nam zaupajo tako pomemben kos digitalne dediščine,« je ob tem poudarila vodja računalniškega muzeja Gaja Zornada. »Stenar je najpomembnejši primerek slovenske računalniške zgodovine v zbirki, pridružil se bo drugim prelomnim računalnikom, ki so nadzorovali naš pospeševalnik delcev, merili jedro nuklearke in načrtovali predor Karavanke.«
Direktor Arnesa Marko Bonač je dodal: »”Izjemno nas veseli, da smo ob 30-letnici Arnesa našemu Stenarju, ki je med osamosvojitvijo in v devetdesetih letih predstavljal dostop do interneta in informacij za praktično vsakogar od nas, našli nov dom, v katerem bo spominjal na pionirske čase. Verjamemo, da bo v Računalniškem muzeju nove generacije, tako kot tiste prve, še naprej navduševal nad računalništvom in tehnologijo.«
Brez komentarjev