Kako odprti ste za tehnološki napredek? Kaj porečete, da nekateri v povezavi z razvojem umetne inteligence razmišljajo o generaciji otrok, ki bodo obstajali izključno v metaverzumu?
Ne gre za tehnološko šalo ali za preblisk zblojenega uma. Nekateri namreč vedno vržejo kost, ko vedo, da je nekaj v teoriji mogoče. Naj se sliši še tako neumno, nemogoče ali milo rečeno čudno. So pari, ki nočejo ali ne morejo imeti otrok. Razlogi so različni in dostikrat sebični. Zanje bi bil digitalni otrok popolna rešitev. Spoznali bi plati starševstva. A samo pozitivne, tiste lepe. Kakopak. V tem je bistvo ideje. Poleg zmanjšanja težav zaradi prenaseljenosti planeta in stroškov vzdrževanja otrok iz mesa in krvi.
O Metaverzumu sem že pisal. Nekateri ga razglašajo kot nič manj kot naslednjo stopnjo v evoluciji interneta. Navidezni svetovi, v katerem bomo z navideznikom (VR očala) ali preko zaslona računalnika delali, se družili in se zabavali. Ali kot v marsikateri distopični zgodbi bežali pred sivino in težavami resničnega življenja. Nikakor ne gre za idejo, ki bi si jo lahko lastil izključno Mark Zuckerber. Čeprav je podjetje Facebook celo preimenoval v Meta. Zgolj najpogosteje in najbolj čustveno jo omenja. Seveda je cilj, da bi več časa preživeli v digitalnem svetu. Od tega živijo tehnološko podjetja. Toda da bi ga dosegli, bodo morali nuditi storitve, v katerem okolju preživet čas bo bolj smiseln. Od tod mataverzum, ki pa je oddaljen med 10 in 15 let.
V prihodnjih navideznih svetovih se bomo srečevali z avatarji resničnih ljudi, a tudi z avatarji botov, ki jih bodo vodili algoritmi umetne inteligence. Prej ali slej bodo ti tako razviti, da ne bomo mogli z gotovostjo ugotoviti, s kom se pravzaprav pogovarjamo. Od tu ideja o navideznem otroku, ki bi obstajal, rasel in se razvijal, pri čemer je le nebo meja, samo v digitalnem svetu. Vsaj dokler, spet po vzoru znanstvene fantastike, ne bomo iznašli umetnih teles, da bi ga vanj prenesli in naredili za nesmrtnega.
Za angleške medije je poznavalka umetne inteligence Catriona Campbell povedala, da čeprav se navidezni otroci iz današnje perspektive zdijo nekaj utopičnega, bodo tehnologije v 50 letih napredovale in otrok v digitalnem svetu bo neločljiv od vrstnika v resničnem. »Starši« bodo z njimi sobivali v digitalnem stanovanju, parku oziroma povsod v umetno oblikovanem svetu. Odločali bodo, kako hitro, če sploh bodo odrasli, usmerjali razvoj in uživali v njihovi družbi. S pomembno razliko. Digitalnega otroka, za katerega obstoj boste kakopak plačevali mesečno naročnino, se bodo lahko preprosto znebili, ko bi se ga naveličali ali preprosto »naročili« novega in začeli od začetka.
Glede na izkušnje, kako hitro sem se vživel v igranje z robotskim psom, ne dvomim, da bo ideja nekoč mogoča. Še več. Prvi koraki so že narejeni. Eksperiment BabyX novozelandskega podjetja Soul Machines, je namenjen humanizaciji umetne inteligence, da bi bila privlačnejša za ljudi. Možgani so algoritmi, katerih glavna naloga je ugotavljanje, kaj je dobro in kaj slabo, kar mu omogoči, da se odzove na interakcijo enako kot resnični dojenček. Ni presenetljivo, saj so bili njihovi gibi zasnovani za prikaz otroka na zaslonu računalnika.
Človeška civilizacija je polna sprememb, napredka in občasno korakov nazaj. Če ne bo svetovne katastrofe, potem bo prihodnost digitalna. Ena od značilnosti tehnologij pa je izredno hiter razvoj. Danes imamo na razpolago stvari, ki so še pred desetletjem bile nemogoča. V osemdesetih letih je bila igračka Tamagoči izredno priljubljena. Kasneje so nas presenetili z robotskimi psi. Nekateri se celo pogovarjajo s svojimi robotskimi sesalniki. Ko bo mataverzum enkrat dejstvo in ne utopična želja, kar danes gotovo je, takrat bodo navidezni otroci ena od njegovih storitev. Pa naj »talibani« rečejo, karkoli želijo!
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev