Huawei P50 Pro: Z manjšim tipalom na prvo mesto!?

Preden so ga z vrha sklatile ameriške sankcije, se je Huawei s svojimi telefoni na področju fotografije postavil najmanj ob bok Pixlom, iPhonom, Galaxyjem S in ostalim najboljšim. Model P30 Pro še zdaj velja za odličen fotografski pripomoček, četudi so od predstavitve minila že tri leta. Podjetje se tudi kasneje ni ustavilo, P40 Pro je pred dvema letoma prišel s še večjimi tipali in več megapikami, zdaj pa je tu P50 Pro z nekoliko drugačnim naborom objektivov in tipal. Primerjal sem zadnja dva in poskušal oceniti spremembe, razlike in napredek.

Laboratorij DXOMark je sicer nedavno P50 Pro postavil na (trenutno) prvo mesto med telefoni, katerih fotografske sklope je doslej testiral (opomba – pred dnevom ali dvema ga je prehitel Honor Magic4 Ultimate). Glede na moje fotografije ni posebej težko videti razlogov za tako uvrstitev, hkrati pa se med testiranjem pokažejo vidiki, glede na tehnične podrobnosti niti ne nepričakovani, pri katerih je starejši model celo za odtenek boljši. To je povsem logično, kajti pri fotografski opremi zadeve nikoli niso linearne in zgolj v eno smer. Ko nekaj izboljšaš na eni strani, se to v negativnem smislu lahko pozna na drugi. Prava umetnost je te spremembe uravnotežiti v končni rezultat, ki v večini primerov in za večino oči izpade boljši. V tem pogledu bi rekel, da je Huaweiju v pretežni meri uspelo. Toda, pojdimo v podrobnosti.

Na prvi pogled velikih sprememb v foto-video sklopu ni, kajti oba telefona imata glavni, ultraširokokotni in periskopski teleobjektiv, tudi precej »specifikacij« je enakih ali podobnih, vendar je vedno treba gledati podrobnosti. Čeprav se oba pri glavnem ponašata s 50-milijonskim tipalom, je to pri novejšem telefonu manjše (po površini). Ultraširokotni objektiv ima namesto prejšnjega 40-milijonskega (menda videu prilagojenega) tipala precej bolj običajno 13-milijonsko. Za teleobjektiv pa so šli ravno v nasprotno smer, saj so 8-milijonsko tipalo in petkratno optično povečalo zamenjali s 64-milijonskim tipalom ter 3,5-kratno povečavo. Vse to prinaša mešano dozo pozitivnega in – z vidika entuziastov – negativnega. Toda, preden poskusim pojasniti določene vidike, nekaj primerov fotografij.

Pri večini teh fotografij skoraj vse »štima«. Če tokrat začnem z nočno, ker prave razlike med dobrimi in slabimi se vidijo v mraku in ponoči, je odlična. Svetla, vendar še vedno ohranja črno ozadje, telefon ni poskušal narediti dneva iz noči. Detajli so dobri, napisi in ostala osvetlitev ni presvetljena, dinamični razpon je zelo dober, čeprav fotografija v samodejnem, ne nočnem načinu, še malo bolje ohrani svetle predel, a ima po drugi strani vse ostalo temnejše, denimo drevesa na desni se skoraj ne vidi. Je sicer nekaj šuma, vendar ni moteč.

Dnevne fotografije imajo lepe, dokaj naravne barve, spodobne detajle brez pretiranega ostrenja robov (razen pri »hibridnem« zumu«), dobro dinamiko, mogoče malce poudarjene kontraste in precejšen upad kakovosti proti robovom v ultraširokem pogledu. Predvsem sem ob pregledovanju dobil občutek, da fotografije s Huaweijevega telefona še nikoli niso delovale tako življenjsko in naravno, pa hkrati atraktivno, brez da bi jih poskušali ustvariti take z nasičenimi barvami, poudarjenimi kontrasti in ostrenjem ter ostalimi standardnimi triki za (umetno) všečnost. Ne rečem, nekaj tega še vedno je, a manj kot prej in kot pri mnogih konkurenčnih telefonih, predvsem pa je tokrat celo bolje pustiti umetno inteligenco vklopljeno, ker so rezultati res lepši, pa hkrati ne pretirani.

Čemu pravim, da spremembe med obema telefonoma delujejo nekoliko črno-belo? Splošno prepričanje bo takoj zatrdilo, da je manjše glavno tipalo korak nazaj, saj da večje s (fizično) večjimi pikami zajame več svetlobe in izriše lepše podrobnosti. Vsaj drugo drži, kar se dejansko vidi. Tule sta primera. Pri prvem bodite pozorni na neravnine v steni pod okni, kovinsko držalo, zavese in še nekatere podrobnosti, ki so izrisane nekoliko podrobneje. Pri drugem primeru, kjer gre za izrez iz polnih, 50-milijonskih fotografij, so linije dovolj lepe brez dodatnega poudarjanja, policistova kapa in našitki imajo več podrobnosti, barvni prehodi (lica, drevesa) so lepši, vidi se raster v papirju.

Toda stvari niso tako enoznačne. Obstajajo utemeljeni razlogi, da denimo Apple in Google ne pretiravata z velikostmi tipal. Res sta jih oba v zadnjih generacijah telefonov povečala, a še zdaleč ne na raven tistega v P40 Pro. Pri Huaweiju gre morda zgolj za to, kaj jim je ob blokadi uspelo dobiti na trgu, prav lahko pa tudi za spoznanje, da (pre)veliko tipalo otežuje in upočasnjuje obdelavo signala, zahteva res dobro in masivno optiko (zaslonka pri P40 Pro je f/1,9, pri P50 Pro pa f/1,8), ni najbolj primerno za snemanje videa, še posebej pri višjih razločljivostih in z veliko sličicami na sekundo, ter zaradi hitro opaznega fenomena globinske neostrine tudi pri nekaterih uporabnikih ustvarja vtis, da fotografije niso ostre (oz. jih je treba pretirano ostriti pri obdelavi), čeprav gre za povsem fizikalen pojav. Zanimivo je denimo, da fotografiranje v polni ločljivosti, ki zahteva res dobro svetlobo in ki ga sam ne uporabljam, saj od tega običajen uporabnik nima nič, daje boljše rezultate s P50 Pro, čeprav bi pričakovali, da večje pike na tipalu P40 Pro zajamejo več svetlobe. Tukaj je primer dnevne, a že nekoliko nezadostne svetlobe.

Podobno, a še bolj izrazito se pokaže pri običajnem fotografiranju v slabi svetlobi. P50 je neprimerno hitrejši, zajemanja običajno traja 0,6 s, medtem ko P40 Pro rabi dve do tri sekunde, in tudi rezultati so mnogo boljši. Ne zgolj z glavnega tipala.

Lahko bi sicer znova našli več detajlov v fotografijah s P40 Pro, vendar tudi več šuma, vse skupaj je tudi temnejše in razbarvano. Nasploh je obdelava signala za razred ali dva boljša. Že v kakšni od prejšnjih primerjav sem omenjal, da pri P40 Pro pri fotografiranju v naravi vse vleče na vijolično. S P50 Pro so to odpravili. Tukaj je dokaj ekstremen primer tega, pa niti ni bilo kakšnih razlogov, da bi moral biti hotel popolnoma prebarvan.

Zanimivo je sicer, da pri ultraširokih fotografijah, ki so področje, kjer je starejši model nesporno v prednosti glede kvalitete (ne pa tudi glede širine samega zajema), ta fenomen ni tako opazen oz. ga skorajda ni.

Z nekaj posegi v barvno skalo v programu za obdelovanje fotografij, se da kaj popraviti, če to koga moti. Malce pomaga tudi izklop umetne inteligence, a ne popolnoma. Zagotovo bi se dalo tudi dobiti precej bolj nevtralne fotografije oz. jih prilagajati svojim željam z zajemanjem v format RAW, vendar tega verjetno večina ne bo počela, pa tudi z vidika vsega ostalega, od učinkov HDR do živahnih barv je preprosto bolje prepustiti telefonovim algoritmom, da opravijo svoje. Če odmislimo barvno lestvico in detajle ob ogledu z lečo, so razlike opazne še pri dinamičnem razponu, boljšem osvetljevanju. To predvsem pripisujem signalnemu procesorju v Snapdragonu 888, lahko pa je posredi še kateri od prej naštetih dejavnikov. Nekaj primerov.

Podobno pri teleobjektivu ne gre za tolikšen korak nazaj, kot bi se dalo sklepati zgolj iz številk. Petkratna povečava se sliši bolje in rezultati dejansko so dobri, če se omejimo zgolj na to vrednost zuma. So pa primeri, ko je goriščnica okrog 120 mm že precejšnja in rabimo malo manjšo, zaradi česar je 3,5-kratna povečava, kar znese približno 80 mm, bolj praktična.

Nova rešitev omogoča tudi uporabo tipala z bistveno več megapikami, to pa posledično bistveno več manevrskega prostora za »hibridni« zum. Prej je kakovost fotografij pri vseh vrednostih od 5x naprej zelo hitro padla. Zdaj se dobro drži najmanj do 10x, pa tudi še kaj naprej, čeprav je optična osnova nekoliko manjša.

Kot vedno, sem dal primere in jih poskusil čim bolj opisati, predvsem pa pojasniti določene razlike in razloge za tako ali drugačno odločitev pri izbiri objektivov, tipal in ostalega. Seveda vsake oči vidijo stvar malo drugače in končne ocene so v veliki meri subjektivne. Za moj okus so fotografije s P50 Pro neprimerno bolj všečne, saj mi to, kar počne njegov predhodnik, že od vsega začetka ni bilo po godu.