Kupovanje prenosnika je ena največjih vaj v sklepanju pravih kompromisov. Nekatere lastnosti se izključujejo, najbolj očitno velikost in masa na eni ter zmogljivosti in trajanje baterije na drugi strani. Večina, ki si ne more privoščiti »sanjskega« za več tisoč evrov, ali morda kar več različnih, se zato mora odločati, ali izbrati kar najbolj vsestranskega znotraj svojega proračuna, ali pa morda bolj namenskega, ozko usmerjenega, ki briljira v nečem, a na račun nekaterih drugih lastnosti. Podobno je pri izbiranju avtomobila, le da še za red velikosti dražje, in morebitno napačno odločitev je tam težje oz. še dražje popraviti.
Matjaž: Rad imam prenosnike in hočem, da me izbrani navduši
Pri marsikateri napravi zagovarjam stališče, da mora biti vsaj solidna v čim več »panogah«. Malo pomaga prenosnik s super zmogljivostmi, odlično tipkovnico in kakovostnim ohišjem, a zaslonom s prenizko svetilnostjo, omejenim barvnim spektrom in ozkimi vidnimi koti. Vseeno pa me ravno tu zamika, da bi pri kakšni lastnosti zamižal na eno ali celo obe očesi, če mi je kakšen model res všeč. Vseeno sem se nazadnje odločil bolj pragmatično in sem zdaj razdvojen.
Moj trenutni prenosnik, Lenovo Yoga Slim 7 Pro, ki sem ga kupil pred slabim letom, je objektivno gledano skoraj popoln. Z 1,3 kg ni težak, a kljub temu premore 14-palčni (»mat«) zaslon z uporabnim razmerjem stranic 16:10 in nekoliko višjo ločljivostjo od polne visoke (FHD), dovolj veliko baterijo za šest do sedem ur dela na terenu in zadosti zmogljivosti tudi za montiranje videa 4K. Predvsem je hlajenje procesorja i7 11. generacije dovolj dobro, da zmore daljša obdobja naprezanja, hkrati pa se med običajno uporabo ventilatorja sploh ne vrtita in je tako računalnik neslišen. Vgrajenega je 16 GB pomnilnika in 1 TB hitrega diska NVMe. Tudi tipkovnica je solidna, sledilna ploščica gromozanska in natančna, nabor priključkov (2 x UBC-C/Thunderbolt 4 in 1 X USB-A) kar uporaben, povezljivost (Wi-Fi 6 in bluetooth 5) dobra, še največ kritike bi lahko posvetil povprečnim zvočnikom in neposredno pod lučmi bleščeči tipkovnici (tipke so sicer nekje med srebrno in temno sivo). Moti pa me še dvoje. Zunanjost, ki je sicer kvalitetna, ohišje je namreč zvečine aluminijasto in trdno, ni posebej atraktivna, in na spodnji strani je čez celotno širino dokaj visok gumiran podstavek. Ta resda poskrbi za dober pretok zraka in tudi to je eden od razlogov, da prenosnik lahko ostaja tih in dolgo drži visok takt procesorja, toda ob uporabi na kolenih oz. stegnih se sčasoma to plastiko malo preveč čuti, saj se teža skoncentrira tam, namesto, da bi se lepo porazdelila. Pogrešam še zaslon na dotik, ki so ga kar trije prejšnji imeli, ta pa žal ne.
Malo pred nakupom svojega sem mesec ali dva imel na testu Huaweijevega Matebook X, ki je ekstremno tanek in tehta vsega kilogram (gram več, če se prav spomnim), poleg tega ima čudovit zaslon (na dotik!). Kljub razmerju stranic 3:2, ki pusti precej črnine zgoraj in spodaj, je to odličen »osebni« televizor za ogled kakšne epizode najnovejše, zanimive serije pred spanjem. Fantastičen je tudi za prenašanje naokrog, saj se ga v nahrbtniku ali torbi skoraj ne čuti, prav tako ne na stegnih. Če bi reč imela malenkost daljše trajanje baterije od maksimalno štirih ur, kolikor sem uspel doseči (večinoma bolj tri), in bi bila morda še za odtenek dlje kot pol minute ali minuto sposobna držati polne zmogljivosti – nima namreč aktivnega hlajenja – bi jo zagotovo kupil. To je tisto kolebanje med enim in drugim iz uvoda. Racionalno gledano in z vidika delovnih potreb je bila moja odločitev zagotovo prava, tudi prihajajoči dnevi s pokrivanjem sejma MWC v Barceloni bodo to nedvomno potrdili, toda čustva govorijo drugače.
Seveda to nista bila edina kandidata v ožjem izboru, res pa je lanska situacija z dobavljivostjo računalnikov, ki se vleče še letos, precej prispevala k temu, da je bilo najbolje izkoristiti dobro priložnost, če se je slučajno pokazala. Tako uporabljam super izdelek, a hrepenim po drugem, ki bi me bolj navduševal, a tudi precej bolj pogosto frustriral. Nekako tako, kot če voziš odličen družinski avto, a bi veliko raje imel kakšnega športnega.
A morda je to čisto v redu za prehodno obdobje, dokler se razmere v svetu ne izboljšajo in hkrati še toliko napreduje tehnologija, da bo nekaj podobnega, kot je bil Matebook X že na dovolj visoki ravni z zmogljivostmi in hkrati z energijsko učinkovitostjo. Vsekakor bi Apple lahko s svojimi procesorji izdelal nekaj v tej smeri, če bi hotel. Zato vem, da bom nekoč imel dovolj zmogljiv, predvsem pa lep, atraktiven prenosnik, ki ne bo tehtal dosti več kot kilogram, z lepim in svetlim zaslonom razmerja 16:10 ali 3:2, po možnosti OLED in če se da, še na dotik. Edino, kar bi me morda odvrnilo od opisanega načrta in bi znova posegel po kakšnem podobnem zdajšnjemu, morda celo malenkost težjem, je resen preboj z grafičnimi zmogljivostmi ob znosni porabi energije in segrevanju, da bi lahko v naročju udobno igral še grafično zahtevne igre. Toda vseeno me bolj mika prvi scenarij.
Marjan: Dlakocepim, ko to ni potrebno, in skačem v skrajnosti
Ne bom pozabil treh let, ki sem jih popolnoma prepustil prenosniku Asus sistemom Chrome OS. Idealen je bil za pisanje člankov, baterija je zdržala »nebroj« ur in verjetno bi ga z veseljem še vedno uporabljal, če pred približno petimi leti preko noči ne bi odpovedal poslušnosti. Kaj hočemo, več od naprave za dva stotaka verjetno ni bilo smisla pričakovati. Toda potem se je začela kalvarija oziroma cincanje, kaj bi imel. V vmesnem času sem uporabljal celo dva prenosnika dlje časa na posodo, tako da sem se prvič zares odločal šele lani.
Ko gre za prenosnik, sta pri meni v ospredju dve lastnosti, življenjska doba baterije in majhne dimenzije, da ga je preprosto prenašati v nahrbtniku. Ostalo, čeprav še kako pomembno, je drugotnega pomena. Vsaj mislil sem tako. Najprej sem nekaj časa uporabljal poceni prenosnik s sistemom Windows znamke Teclast. Služil je kakšno leto, dokler se niso polomili tečaji, a sem takrat dojel, da sta zmogljivost in kakovost izdelave ravno tako pomembni. Kdo bi si mislil? Naslednja prenosnika sem po sklopu naključju (in sreče) imel vsakega skoraj po eno leto na posodo. Lenovo ThinkPad iz družine T poslovnih prenosnikov, točno oznako sem pozabil, mi je glede zmogljivosti (procesor i5) zadoščal, toda z velikostjo in maso nisem bil najbolj zadovoljen. Nato je prišel prenosnik, ki sem ga sicer nehal uporabljati skoraj pred enim letom, toda še vedno se mi malce kolca po njem. Podobno kot Matjaž, sem tudi sam imel Huaweija. Le da je bil to Matebook 13. Popoln v vsem. Zmogljivostih, zaslonskem razmerju 3:2, ki ga na trenutnem prenosniku še najbolj pogrešam, velikosti, kakovosti izdelave in tako naprej. Čemu ga nisem kupil? Cenovna ponudba ni bila slaba. Zaradi neumnosti oziroma moškega odnosa do tehnologij. Opremljen je bil s procesorjem i7 desete generacije, meni pa se je zdelo, da bi bilo bolje imeti enajsto generacijo. Zaradi boljše grafike, pa čeprav je pravzaprav ne potrebujem. Videa in fotografij namreč ne obdelujem na prenosniku. Nekaj logike je v takšnem razmišljanju. Ker imam namen prenosnik uporabljati najmanj tri, še raje vsaj pet let, je bolje, da je ob nakupu v njem najbolj sodobna tehnologija, čeprav je zato dražji.
Omenjeni Huawei je služil kot model za odločanje, kaj kupiti. Zagodlo mi je še pomanjkanje polprevodnik in posledična slabša ponudba modelov. Na koncu sem se odločil za Asus Zenbook Flip 13 z zaslonom OLED. Prevladala sta procesor enajste generacije in zaslonska tehnologija, čeprav sem v primerjavi z Matebookom zato stopil korak nazaj v zaslonskem razmerju in ločljivosti (iz 2K na 1080p). OLED je prava odločitev, kaj barve so boljše, kontrasti pa višji, zato se splača malo tvegati oziroma uporabljati vse načine za preprečevanje izgorelosti slike. Edino česar raje ne bi imel, pa vendarle je prevladalo pri izboru, je občutljivost na dotik. Ker obstaja, jo podzavestno ves čas uporabljam in se potem hudujem vsakič med nadležnim čiščenjem zaslona. O še čem bi lahko potarnal? Žal mi je, da sem se že odločil za nadgradnjo na Windows 11. Ničesar pametnega mi ni prinesla, le nekaj težav z delovanjem, kako paradoksalno, Microsoftovih Teamsov. Čeprav je Zenbook lepo oblikovan prenosnik, mi je estetika Matebooka bližje, in zdi se mi tudi, da odvajanje toplote ni najbolj učinkovito. Toda to so malenkosti, s katerimi je mogoče živeti. Na splošno mi prenosnik služi. Še dobro, saj sem mesec dni cincal, naj ga kupim ali ne.
Če bi se odločal zdajle, odločitev ne bi bila dosti drugačna. Če bi mi finance dopuščale, bi se verjetno odločil za zaslon OLED višje ločljivosti. Applovih prenosnikov nikdar nisem maral, čeprav niti malo ne dvomim o kakovosti izdelave in zmogljivostih. Preprosto je z njimi preveč težav, ko gre za programsko opremo ali navajanje na njihove specifike uporabe. Ravno tako ne odobravam tega, da Apple nima namena prevesti sistema v slovenščino. Vseeno mi je, ali je prevod potreben ali ne, kajti marsikdo brez težav uporablja angleško različico, preprosto se spodobi. Si pa želim prenosnika s procesorjem ARM, sistemom Windows, podporo za vse programe (aplikacija) in podobnimi zmogljivostmi. Življenjska doba baterije, velikost, zmogljivosti, kakovost zaslona in potem ostale lastnosti.
Ostanite z nami, kmalu sledi še anketa o vašem izbiranju prenosnika.
Brez komentarjev