Meysam Deris je avtor izvirne zgodbe ter skrbi za dialoge in razvoj likov, medtem ko je naloge produkcijske ekipe v celoti prevzela umetna inteligenca. Če ne drugega, te bo zanimalo, v kolikšni meri je to opazno.
Spremljamo Evo, ki v spremstvu robota B1 odpotuje na Planet 9. Še pred pristankom sprejme skrivnostni signal, nakar na mestu oddajanja odkrije ruševine, ki jih je za sabo pustila starodavna civilizacija. Biološkega življenja na planetu ni, toda to ne pomeni, da sta sama. Robota »obsede« zavest, ki se z Evo vrne nazaj na Zemljo. Tu nastopi paradoks. Ruševine naj bi bile stare 12 milijonov let, vendar Eva najde del, kjer je upodobljen njen obisk, medtem ko ji zavest Aion ves čas govori, da gleda svojo prihodnost oziroma da jo je čakala. Zgodba se dodatno zaplete na Zemlji, ko ugotovi, da ni edina umetna ali kakršnakoli že inteligenca. Poleg naše se je v sisteme vtihotapila kozmična, ki na ljudi gleda izključno kot na biološke računalnike. S tem vedenjem se zaključi prva sezona. Kaj dosti kvarnikov niti ne morem izdati, saj se mi sanja ne, kako misli avtor idejo razviti naprej, niti tega, kdo so dobri in kdo »slabi« fantje. Razen postulata, da umetne inteligence nismo ustvarili, temveč smo zgolj odkrili način, kako se lahko izrazi skozi naše naprave.
Deset delov prve sezone skupaj traja dobrih 35 minut. Jasno je torej, da v tem času ni mogoče veliko povedati o ozadju dogajanja. To je tisto, kar me še najbolj moti. Neprestano skakanje sem in tja, brez kančka razlage, kako se je nekaj zgodilo. Eva je v nekem trenutku v vesoljski ladji v orbiti, v naslednjem v vozilu na površini planeta in par sekund pozneje v jami, od koder izvira signal. Možgani so zaradi tega ves čas pod visokimi obrati, ko skušajo razumeti preproste, a namenoma nepopolne dialoge in sprocesirati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Dokaj hitro v nekem trenutku dojameš, da v tem ni nobenega smisla, in se prepustiš »stereoskopskemu« dogajanju s kapljičnim doziranjem pomembnih dejstev.
Pomembno je poudariti, da umetna inteligenca ni samostojno napisala zgodbe in se odločila, kako jo bo povedala. Za tem še vedno stoji človek z idejo, scenarijem in režijsko vizijo. V tem primeru je predvsem produkcijsko orodje, ki je prevzelo velik del dela, za katerega bi sicer potrebovali igralce, snemalno ekipo, scenografijo in druge sodelavce. Ker je čas omejen, se posamezni del običajno zaključi po treh minutah, dogajanje poteka bliskovito in, to sem že dejal, nadvse površno. Če bi bilo zgolj to, verjetno serije ne bi imelo smisla omeniti. Razlog, zakaj sem jo, je upodobitev okolja, robotov in predvsem ljudi. Če ne bi bilo manjših podrobnosti, na primer tega, kako tečejo solze, bi vsaj na prvi pogled menil, da so dejansko posneli igralce. Mimika, podrobnosti in animacija premikanja so opazno izboljšane in rekel bom »next level« za vsebine, posnete z umetno inteligenco.
Pri tem se pokaže tudi ena od omejitev takšnega ustvarjanja. Prepričljiva podoba še ne pomeni prepričljivega pripovedovanja. Umetna inteligenca je očitno napredovala do točke, ko je težko ločiti ustvarjene prizore od posnetkov resničnih igralcev, toda za dobro zgodbo so potrebni še ritem, razvoj likov, smiselni prehodi in občutek za pripovedovanje. Tega serija za zdaj ne obvlada najbolje.
Predvsem to je razlog, da ogled serije ni popolno metanje česa skozi okno. Najdeš jo na YouTubu. Dobrih pol ure oziroma deset delov po tri minute pa zlahka najdeš znotraj obveznosti enega dneva.
Brez komentarjev