Iz zgodovine se očitno niso naučili prav veliko. Vsakih nekaj let se pojavi nova ideja o poceni računalniku, ki naj bi digitaliziral svet, približal tehnologijo množicam ali odpravil digitalni razkorak. Tokrat naj bi bil gonilna sila Qualcommov procesor Snapdragon C. Zamisel se sliši znano. Morda celo preveč znano. Zato pomislekov ne manjka.
Propadel je ambiciozni projekt, ki je obljubljal računalnik za vsakega otroka. Ideja je bila plemenita, izvedba precej manj. Tudi pri nas smo doživeli nekaj podobnega. Nekdanja ministrica se je odločil za nakup več tisoč prenosnikov, namenjenih socialno ogroženim družinam. Namen je bil pravilen. Težava je bila izvedba. Najprej so mesece iskali rešitev za programsko opremo, čeprav bi morala biti pripravljena še pred nakupom. Nato niso vedeli, kdo je sploh upravičen do računalnika. Ko so jih končno razdelili, jih niso podarili, temveč dali v enoletno uporabo. Vsakdo, ki je kadar koli uporabljal prenosnik, ve, kaj pomeni leto dni vsakodnevne rabe. Naprave so se vrnile obrabljene, nekatere poškodovane. Šele nato so ugotovili očitno in uporabnikom dovolili dolgoročnejšo uporabo. Verjamem, da ves denar ni bil vržen skozi okno, vendar bi bilo mogoče enak cilj doseči precej učinkoviteje, hitreje in z bistveno manj administrativnega zapletanja.
Qualcomm zdaj stavi na Snapdragon C. Procesor je namenjen cenovno dostopnejšim prenosnikom z do približno 8 GB delovnega pomnilnika. Namesto zmogljivejših jeder Oryon, ki jih poznamo iz družine Snapdragon X, uporablja starejša jedra Kryo, izpeljana iz mobilnih procesorjev. Vgrajena nevronska enota zadošča za osnovne naloge umetne inteligence, nikakor pa ne dosega zahtev Microsoftovega standarda Copilot+. To pomeni, da bo poganjal Windows, toda vprašanje je, kako udobna bo uporabniška izkušnja po nekaj letih posodobitev. Še bolj logična izbira se zdi ChromeOS, ki je bistveno manj zahteven in je že dokazal, da zna iz skromnejše strojne opreme iztisniti več.
Imel sem dva takšna poceni prenosnika. Eden je uporabljal Windows, drugi ChromeOS. Oba je poganjal skromen procesor Pentium. Za pisanje člankov, elektronsko pošto in brskanje po spletu je bilo zmogljivosti dovolj. Takrat več niti nisem potreboval. Nobenega ni pokopalo pomanjkanje procesorske moči. Prvemu je popustil tečaj zaslona, drugi pa se nekega dne preprosto ni več zagnal. Ne spomnim se več razloga, vendar je nauk ostal. Procesor ni bil težava. Težava je bila kakovost izdelave.
Prav zato dvomim, da bo Snapdragon C sam po sebi povzročil revolucijo. Poceni procesor še zdaleč ne pomeni poceni računalnika. Še manj pomeni dober računalnik. Da je prenosnik uporaben več let, mora biti predvsem trpežen. Ohišje se ne sme zvijati ob vsakem prijemu. Tečaji morajo prenesti več tisoč odpiranj in zapiranj. Tipkovnica mora ostati zanesljiva, baterija pa po nekaj letih ne sme izgubiti polovice zmogljivosti. Zaslon ni nujno vrhunski, mora pa biti dovolj svetel in kakovosten, da ga ne bo želeli zamenjati po prvem letu. Skratka, pri cenejšem računalniku je veliko pomembnejša uravnoteženost kot lov za čim nižjo ceno.
Tu pa nastopi največja ovira. Pomnilniški čipi in pogoni SSD niso več tako poceni, kot so bili pred nekaj leti. Njihove cene so se občutno zvišale, analitiki pa ne pričakujejo skorajšnje vrnitve na nekdanje ravni. Proizvajalci imajo zato na voljo le dve možnosti. Ali zmanjšajo količino pomnilnika in prostora za shranjevanje ali pa zvišajo končno ceno. Nobena od njiju ni posebej privlačna.
Zato se bojim, da se bo ponovila zgodba, ki smo jo videli že večkrat. Procesor bo cenejši, računalnik pa ne. Razlika v ceni bo preprosto izginila med dražjimi drugimi komponentami, izdelavo, licencami in maržami. Na koncu bomo dobili napravo, ki bo sicer manj zmogljiva, ne pa tudi bistveno cenejša. To samo po sebi ni nujno slabo. Če bo Qualcommu uspelo izdelovalce prepričati v kakovostne, dobro zasnovane prenosnike z dolgo življenjsko dobo, potem bo Snapdragon C dosegel svoj namen. Še posebej, če bo uporabniška izkušnja primerljiva s tem, kar Apple ponuja z novim, cenovno dostopnejšim MacBookom Neo. Ne v surovi zmogljivosti, temveč v občutku, da je računalnik uporaben več let brez nenehnega sklepanja kompromisov.
Brez komentarjev