Kia PV5: Električni kombi v »beta« fazi razvoja

Za malodane vsak kombi velja, da je morda najbolj praktično vozilo za izlete, potovanja, prevoz večjega števila potnikov ali obsežnejšega tovora, a po drugi strani težavno za vsakdanjo uporabo (v službo, trgovino, prevažanje otrok na dejavnosti, itd), v tem pogledu je verjetno manj priročen le še poltovornjak (»pick-up«). Elektrika k tej zagati dodaja nekatere točke na vsaki strani in Kiin PV5, testiran v izvedbi z večjo baterijo, je zelo očiten primer tega.

Razumem željo po električnih kombijih, saj določenim profilom voznikov prostor v osebnih avtomobilih, tudi SUV-jih (ali celo enoprostorcih, ki so bolj ali manj izumrli) ne zadošča. Ker je Volkswagen ID.Buzz malodane edini omembe vreden potniški model, ni presenetljivo zanimanje za Kio PV5, prvega resnega tekmeca omenjenemu. Filozofija je tu sicer nekoliko drugačna, a so tudi podobnosti. Vsaj v razmišljanju snovalcev, če že ne v izvedbi. Še najbolj očitna stična točka je v izvoru in velikosti, saj sta oba pripravljena na osnovi za osebna vozila in bolj dolžine srednje velikega SUV-ja kot »pravega« kombija. Kljub temu sicer PV5 daje vtis velikega vozila, zlahka bi imel zadaj še kakšen dodaten sedež – izvedbi s šestimi ali sedmimi sta menda na vidiku – in tudi precej navzgor je treba zlesti v kabino (in vmesna stopnica ni posebej v pomoč). Za manevriranje sicer ni zahteven, saj ima razmeroma dober obračalni krog, in izstopanje ter vstopanje zadaj zaradi drsnih (lahko električno upravljanih) vrat ne predstavlja težave, pa vendar je nekoliko neroden za parkiranje na ozka mesta.

Še preden gremo do električnih posebnosti, se je treba pomuditi pri osnovah, ki kombi naredijo pravi kombi. Velik prostor za sedeži je zagotovo med temi lastnostmi in prtljažnik PV5 to izpolni. Ima tudi nekakšno dvojno dno oz. dodatna odlagališča spodaj, kar je bolj priročno, kadar vozimo manj stvari, kajti takrat, ko je vozilo naloženo (do stropa?), je do tistega tam spodaj težko ali nemogoče priti. Bognedaj, da je to polnilni kabel. Fino bi bilo, če bi zanj obstajal prostor spredaj, vendar žal ne. Prostora je veliko tudi na zadnji klopi, celo preveč, zaradi česar se človek hitro vpraša dvoje. Čemu ni ta klop vsaj vzdolžno pomična oz. zakaj ni posamičnih (seveda tudi pomičnih) sedežev, kar bi bilo še bolje. Tudi sprednjega se ne da položiti ali obrniti nazaj, kar so lastnosti, s katerimi kombiji pogosto mamijo. Če je za vožnjo, porabo in še kaj avtomobilsko poreklo dobrodošlo, za prilagodljivost kabine in prtljažnika očitno ni.

Visok položaj sedenja je pričakovan, a moti me, enako so dejali tudi nekateri potniki zadaj, da se stekla začnejo zelo nizko, in posledično za voznika ni naslona za levo roko, ter precej bolj, kot bi bilo potrebno, v potnike sije sonce. Poleg tega se na zadnjih vratih stekla ne spustijo, temveč so fiksna. Interier je v primerjavi z osebnimi avtomobili nekoliko špartanski in zelo očitno oblikovan za funkcijo. S tem v osnovi ni nič narobe, saj so predali in odlagališča večinoma uporabni, še bolje pa bi bilo, če bi bili z nečim obloženi, kajti na trdi plastiki noben predmet med vožnjo ne obstane na mestu. Tudi oba zaslona, ki so ju postavili v notranjost, sta evidentno tam zaradi svoje funkcije, ne v kakšnem sozvočju z dizajnom. Voznikov ni posebej prilagodljiv in grafičen, prikazuje pa večino pomembnih informacij, le malce se je treba pomikati med različnimi kategorijami. Osrednji je nekoliko drugačen od klasičnih Kiinih v osebnih avtomobilih tega proizvajalca, naenkrat lahko prikazuje dve »aplikaciji« (zemljevid oz. navigacijo in še nekaj, denimo radio ali večpredstavnostni predvajalnik), spodaj pa ima vrstico bližnjic, ki jih je treba pritisniti nekoliko prevečkrat za prestavljanje različnih pogledov. Pogrešal sem tudi načrtovalnik  polnjenj in aplikacije mi ni uspelo aktivirati. Pri upravljanju mi je sicer všeč še nastavljanje moči rekuperacije z ušesi za volanom (in tudi to, da je stopnja neodvisna od nastavitve vožnje z enim pedalom), manj pa, da se ta ob vnovičnem zagonu ponastavi na privzeto vrednost in da je treba vozilo vklapljati in izklapljati s tipko na obvolanski ročici. Skoraj vsakič sem ob izstopu to pozabil storiti in se potem čudil, čemu se noče zakleniti. Prtljažna vrata imajo vprogramirano samodejno zapiranje, do katerega odštevajo s piskanjem, in zadevo je treba izključiti z gumbom.

Od kombijev običajno ne pričakujemo kakšne poskočnosti, nismo pa presenečeni nad precejšnjim hrupom. Oboje električni pogon korenito spreminja in čeprav dobrih deset sekund pospeševanja do 100 km/h ni na ravni avtomobilskih »električarjev,« so tisti pospeški, ki so zares pomembni (v manjšem območju in takoj, ki jih potrebujemo), dovoljšnji tudi za kakšno prehitevanje, ki se ga z dizlom zagotovo ne bi lotil. Na avtocesti pa tudi ni pretirano glasen, četudi glasnejši od SUV-jev, ki jih vozimo običajno, saj je čelne površine več in tudi ogledala niso majhna.

Vožnja je večinoma mirna in udobna, vozila nič dosti se stresa čez neravnine, ni pa čisto vse rožnato. Največja razlika v primerjavi s pravimi osebnimi avtomobili, četudi je podvozje v osnovi enako, je v tem, da med vožnjo pogosteje »plava.« Tako bočno, pri (hitrejšem) zavijanju, kot tudi vzdolžno pri premagovanju cestnih ovir (hitrostnih ovir, grbin, itd). Mislim, da bi morala biti kolesa večja od 16-palčnih (najmanj 18), potem bi bila stabilnost boljša in nagibanja karoserije lavo-desno ali naprej-nazaj manj. Morda tudi izbira gum ni bila najbolj posrečena. Vozniški pomočniki so sladko-kisli. Aktivni regulator hitrosti vozi dokaz lepo, vendar deluje zgolj do 130 km/h. Avtocestno držanje po sredini voznega pasu je le občasno dovolj umirjeno, večino časa pa nadležno s preveč popravki. Podobno velja za držanje na voznem pasu zunaj avtocest. »Nadzor« voznika (s kamero) pa protestira zaradi sončnih očal, vsaj vsled mojih je. Piskanja je najbolje vsakič sproti takoj izključiti, kar pa zahteva nekaj klikov na osrednjem zaslonu.

O tem, da je poraba višja kot pri osebnem avtomobilu, tudi če je slednji SUV, ni nobenega dvoma. Vprašanje je bilo zgolj, za koliko. Odgovor se je do konca testa kar dobro izkristaliziral. Pri vožnjah zgolj po lokalnih in medkrajevnih cestah, torej zunaj avtocest, za dve do tri, pri kombinirani pa od tri do pet kilovatnih ur na sto kilometrov. Dosega je s tem za tja do 350 km, na avtocestnem potovanju pa bo tistih 70 odstotkov baterije med posameznimi polnjenji (od 10 do 80 odstotkov) zadoščalo za približno 220, mogoče kakšen km več, lahko pa tudi manj. Lahko bi bilo bolje, še posebej, ker že pri omenjenem konkurentu ni bilo pretiranega navdušenja nad tem, morda celo najbolj pomembnim vidikom vozila. Vsekakor bi prav prišlo še cca 20 kWh zaloge v bateriji, s čimer bi se doseg dvignil za dodatnih 100 km. Seveda pa bi se (poleg mase) dvignila tudi cena.

Polnjenje z enosmernim tokom sicer še ne doseže takšne moči, s kakršno se v zadnjem času ponaša vse več kitajskih modelov, a gre z nekaj več kot 130 kW ravno še dovolj visoko. Moč nad 120 kW nato vztraja še do malo več kot polovične napolnjenosti, pri 60 odstotkih pade na 100 kW in nato kmalu še malo nižje. Nekje do 70 odstotkov se splača vztrajati, dosti dlje ne, seveda pa to na daljši poti pomeni postanke na vsakih (slabih) 200 km, razen če znižate avtocestno hitrost s 130 na 110 km/h.

Vsak od redkih proizvajalcev, ki so doslej sestavili namenske električne kombije, ne da je električna izvedba zgolj ena od možnosti na »multienergijski« platformi, ima popolnoma drugačen pristop. Kia se je odpovedala »kulskemu« faktorju in vse podredila uporabnosti. Ali pa vsaj prostoru, kajti PV5 se ne more zares pohvaliti s prilagodljivostjo, s tem pa tudi uporabnost ni povsem na ravni, ki bi se jo dalo doseči. Prav tako nekaj zmanjka pri kapaciteti baterije, uglaševanju podvozja in asistenčnih sistemov, tudi pri materialih v notranjosti in digitalni ponudbi. Osnova je sicer perspektivna, vendar potrebuje dodelave. Približno 50 evrskih tisočakov, že s popustom, se zato zdi nekoliko preveč, še toliko bolj zdaj, ko bo konec subvencij za vozila nad 45 tisoč evri.

HVALIMO:

• Zelo veliko prostora
• Bolj osebni avtomobil kot kombi
• Tehnološko solidno založen
• Solidno hitro polnjenje z enosmernim tokom
• Prijetna vožnja pri zmernih hitrostih

GRAJAMO:

• Doseg bi za resno potovalno uporabnost moral biti daljši in polnjenje hitrejše
• Zelo plastična notranjost
• Prenizko spuščena stekla
• Ni ločenih sedežev ali vsaj pomične klopi v drugi vrsti
• Preveč »plavanja« podvozja