KRATKI TEST Volkswagen T-Roc R-Line: Menda jih zdaj prodajo več kot golfov

Pravzaprav je z malo domišljije, vsaj zadek, res podoben golfovemu. Tistemu iz prve generacije. No, kakor koli, Volkswagen T-Roc je seveda sodoben avtomobil, križanec z dokaj položno padajočo streho. Oblike ne bom ocenjeval, ne samo zato, ker imajo vsake oči svojega malarja, raje se bom bolj posvetil vsebini.

Ta je glede na seznam opreme bogata, a visoka je tudi številka pod črto. Skoraj 40 tisočakov za »novega golfa« je pač zelo veliko denarja. Sam bi se brez težav odrekel športnejši izvedbi R, ki je sicer predvsem olepšana z najrazličnejšimi okrasnimi elementi, v vsakdanjem življenju prinese nekaj več trdih odzivov s ceste, zaresne športne vožnje pa si s takšnim avtomobilom vendarle ne privoščiš.

Glede ostalih dodatkov se mi ni zdelo, da bi pretiravali, večina jih je korektno opravljala svoje poslanstvo, kakšne zadeve so bile tudi nenemško čudne. Spremljanje omejitev hitrosti je bilo še bolj nenatančno kot v kakšnem drugem avtomobilu. Ker je bila na začetku vključena funkcija, ki je hitrost samodejno prilagajala omejitvam, je v šentviškem predoru avtomobil kar naenkrat zmanjšal hitrost na 60 km/h. Najbrž je hitrost pobral iz ovinka, ki vodi v izvoz, a v praksi je to nevarna igrica, saj se ti v tem predoru že pri vožnji z 80 km/h mimogrede obesi vlačilec na odbijač.

Smo preživeli, funkcijo izklopili in se med vožnjo z radarskim tempomatom bolj veselili samodejnega zmanjševanja hitrosti pred krožišči in križišči, ki res deluje zelo dobro. Ne pričakujte pa, da se boste v T-Rocu vozili brez rok, saj funkcija zaznave roba ali sredine cestišča ne skrbi, da bi avtomobil vozil po sredini pasu, ampak ga samo nežno odbije od črte, če se ji preveč približate.

Manj smo bili veseli tudi mahanja z nogo za zapiranje prtljažnika. Nekaj je piskalo, potem pa je bila loterija – ali se bodo vrata zaprla ali pa med zapiranjem obstala. Da ne govorim o tem, da se je piskanje oglasilo tudi ob preobuvanju na robu prtljažnika. Številni avtomobili s tem nimajo toliko težav.

Zelo vesel sem, da so se na volanskem obroču vendarle ponovno pojavile prave tipke, ki naredijo točno to, kar od njih pričakuješ. Potem tudi manj pogrešaš več fizičnih tipk, pri čemer pa moram omeniti eno posebno, okroglo, postavljeno na tla med sprednja sedeža. Omogoča nastavljanje glasnosti, po pritisku pa tudi izbiro voznega načina (ki se ponastavi, ko avtomobil izključite) in atmosfere (kar koli že to pomeni). Recimo, da je OK, ampak res pravega smisla vendarle ne vidim – razen če bi ji namenili funkcijo lažjega brskanja po izbirnikih, kot smo jo nekoč poznali v Mazdah in Beemvejih.

In, ah, temperaturo klimatske naprave še vedno nastavljate z drsnikom, ta na dnu infozabavnega zaslona obstaja še vedno tudi za glasnost. Sam vmesnik je sicer dovolj intuitiven in omogoča hiter dostop do vseh mogočih funkcij, vseeno pa ga velja uporabljati le, ko avtomobil stoji.

Za zagon je treba pritisniti tipko, ročica samodejnega (no, dvosklopčnega DSG) menjalnika je ob volanskem obroču, zaradi česar je tista za brisalnike premaknjena na levo stran. Človek se vsega hudega navadi, tu ni kakšnih večjih zamer.

1,5-litrski bencinski štirivaljnik je seveda podprt s turbinskim polnilnikom, prav tako naj bi šlo za hibridno izvedbo. A blag hibrid pri Volkswagnu ne pomeni ravno tistega, kar smo navajeni iz kakšnih drugih hibridnih avtomobilov. Na elektriko se ne boste vozili niti kilometra, še bolj moti, da ob popuščanju plina avtomobil ne rekuperira. No, med brskanjem po izbirnikih lahko nastavite samodejno ali blago rekuperacijo, a v praksi to deluje le, ko avtomobil pred vami zmanjša hitrost, ne pa, ko ste na cesti sami. Čudna so pota nemške industrije …

Kljub temu lahko pohvalim porabo, ki smo jo držali okrog šestih litrov na sto kilometrov (± tri decilitre), kar je omogočalo več kot 750 brezskrbnih kilometrov med točenji goriva.

V tem času smo se peljali po čvrstem podvozju, ki je učinkovito (a ne mehko) blažilo cestne neravnine, kot sem že omenil, pa ni dajalo nobenega povoda za kakšne dirkaške užitke in veselje pri potapljanju v ovinke. Korektno opravljanje svoje naloge, vsekakor, a brez češnjice na torti.

Prostorsko je T-Roc prav tako korekten, a vseeno si ne predstavljam, da bi na daljši poti dolgonogi na zadnji klopi zares uživali. Tudi za prtljago je prostora dovolj, a luknja ni takšna, da bi iz grla spravila kakšen navdušen medmet, za veselje pa vsekakor poskrbi delitev naslona zadnje klopi v razmerju 40 : 20 : 40. S podrtimi sedeži nastane ravna površina, dno prtljažnika pa lahko spustite za nadstropje nižje. Če ga ne, pod njim ni nič drugega kot neurejena luknja z rezervnim kolesom. Škoda.

Vsekakor je Volkswagen T-Roc R-Line 1.5 eTSI DSG dober avtomobil, ki ne bo nikogar resno razočaral. A za to ceno bi vendarle pričakoval kakšno tehnološko poslastico več od svetlobne letve med zadnjimi in sprednjimi lučmi.

HVALIMO:

• Prostorna in uporabna notranjost
• Varčen 1,5-litrski bencinski motor
• Ponovno fizične tipke na volanu
• Kakovostna izdelava in dobra ergonomija
• Radarski tempomat učinkovito upočasnjuje pred krožišči in križišči

GRAJAMO:

• Izvedba R-Line ne prinese bistvene dodane vrednosti
• Samodejno prilagajanje hitrosti lahko deluje nepredvidljivo
• Sistem za ohranjanje voznega pasu le popravlja smer, ne vodi vozila
• Odpiranje in zapiranje prtljažnika z nogo deluje nezanesljivo
• Blagi hibrid ne omogoča vožnje na elektriko in ima omejeno rekuperacijo
• Podvozje je čvrsto, a brez športnega značaja