KRATKI TEST Geely Starray EM-i Max: Udobje vožnje in prestižni videz daleč pred vsem ostalim

Za nič kaj izrazito, rekel bi dokaj generično zunanjostjo, se skriva minimalistično zasnovana, prestižno oblikovana notranjost in uporaben pogonski sklop. Predvsem pa za zahtevan denar dobiš razmeroma veliko.

Prva asociacija je »pojoča travica«. Ko pihneš vanjo in se res kesaš za storjeno, začne peti. Starray se začne glasno oglašati, ko za trenutek pogledaš skozi stransko okno, za malenkost prekoračiš hitrostno omejitev, ki je pogosto napačno določena, ali kako drugače prekršiš njegove zapovedi. Najhuje pri tem je, da ob vsakem zvoku, celo ko gre za smernike, utiša sicer odlični zvočni sistem. Opozorila so pomembnejša od vsega drugega, slišati jih morajo tudi gluhi. kaj potem, če je ravno tedaj na vrsti refren najljubše skladbe. Ampak to sem še nekako sprejel. Bolj me je namreč zmotilo, da sem moral ob vsakem zagonu na sredinskem zaslonu poiskati nastavitve stopnje rekuperacije energije in izbrati meni ljubo »najvišjo«. Ob vsakem zagonu motorja se je namreč čudežno ponastavila na najšibkejšo.

Ta izvedba Starraya nima veliko skupnega z modelom, ki smo ga vozili lani. Predrugačili so ga zunaj in znotraj. V obeh primerih ni mogoče spregledati, da so oblikovalci sledili minimalistični šoli. Zunanjost je izčiščena in brez nepotrebnih olepševalnih elementov, a je za moj okus preveč običajna. Prepričan sem, da bo marsikomu avto všeč, še posebej v tej barvi. Pohvalila jo je tudi boljša polovica ob pripombi, da ji je všeč, ker ni čisto običajna zelena. Podobno je z estetiko potniške kabine. Nič ne bi imel proti, če bi vgradili kakšen gumb več. Še dobro, da imata senčnik in panoramska streha fizičnega za odpiranje in zapiranje, ker bi bilo res noro, da bi bilo upravljanje izvedeno le prek zaslona. Po drugi strani odobravam le dve obvolanski ročici, ravno prav tipk na volanu ter kombinacijo ne prevelikega voznikovega zaslona in projekcije informacij na vetrobransko steklo (HUD). Voznikova ergonomija je na visoki ravni in večinoma nisem imel težav ugotoviti, kje kaj je.

Z eno izjemo. Kot budala sem iskal »gumb« za odpiranje pokrova rezervoarja za gorivo. Potem ko sem pogledal na vsa običajna mesta, sem na desnem skrajnem delu spodnje vrstice na zaslonu zasledil ikono, ki vizualno ne pove ničesar. Še huje je, da pokrova ne odpre. Dotakniti se je moraš, da odklene pokrov, nato pa moraš iti ven in ga še pritisniti, da se dejansko odpre. Se samo meni zdi, da je postopek po nepotrebnem zapleten? Še vedno ne razumem dobro načina delovanja digitalnega radijskega sprejemnika, ki se občasno preprosto ne zažene, niti razloga, zakaj navigacija ni sestavni del domačega zaslona. Spet sem bil prisiljen na velikem zaslonu gledati ohranjevalnik, če nisem zagnal aplikacije za navigacijo. Takšnih nedorečenosti v okolju infozabavnega sistema je še nekaj in edino, kar lahko rečem, je, da se moraš nanje navaditi.

Bistvo te izvedbe je priključnohibridni pogon. Vgrajena je dovolj velika baterija, ki jo polniš z izmeničnim ali enosmernim tokom in omogoča uporaben električni doseg. Uradno osemdeset, po mojih izkušnjah realno bližje šestdesetim kilometrom. Rešitev opazno zmanjša porabo, ki smo jo lani zaznali kot slabost »običajnega« Starraya. Z njim sem prevozil slabih sedemsto kilometrov, začenši s polno posodo za gorivo in polno baterijo. Te pozneje nisem več polnil. Ko se je izpraznila, je avto deloval kot klasični hibrid. Na koncu se je poraba bencina ustalila pri 4,7 litra. Zdi se mi zelo dober rezultat. Bil bi še boljši, če bi baterijo polnil vsako noč in izkoristil to prednost. Električni doseg namreč zadošča za dnevna opravila, ko pa se odpraviš kam dlje, hibrid poskrbi, da je poraba bencina čim manjša.

Omenjeni pogon vpliva tudi na vozne lastnosti. Ker je poudarek na udobni vožnji, je podvozje nastavljeno nekoliko mehkeje. Starray EM-i prijetno in učinkovito nevtralizira neravnine, se v ovinkih ne nagiba pretirano in se ne ziba niti takrat, ko hitreje prevoziš ležečega policaja. Ob večjih hitrostih pa boš na valoviti podlagi občutil nekaj nadležnega zibanja karoserije. Dokler je v bateriji dovolj energije, pogon deluje uglajeno. Ko se zaloga elektrike izprazni in mora večino dela opraviti bencinski motor, postane nekoliko glasnejši. Ko potrebuješ dodatno moč za prehitevanje počasnejšega vozila pred seboj, je ta večinoma vedno na voljo. Voznih pomočnikov imaš na voljo zvrhan koš. Tempomat deluje v pričakovanih okvirjih, za moj okus preveč bojazljivo. Opazil sem še manjše težave z zaznavanjem voznega pasu. Običajno me to kaj dosti ne moti, toda tokrat sem se nekajkrat vprašal, ali so bili samodejni posegi v volan na regionalni cesti potrebni.

Čeprav vizualno ne izstopa in infozabavni sistem še potrebuje nekaj dodelave, težko prezrem dejstvo, da za ta denar ponudi zelo veliko prostora, bogato opremo, udobno vožnjo in varčen priključnohibridni pogon.

HVALIMO:

• Priključnohibridni pogon z uporabnim električnim dosegom.
• Nizka poraba goriva tudi po izpraznjeni bateriji.
• Udobno podvozje in prijetne vozne lastnosti.
• Bogata serijska oprema ter razmerje med ceno in ponujenim.
• Dobra ergonomija voznikovega delovnega prostora ter pregleden prikaz informacij (HUD).

GRAJAMO:

• Preveč vsiljivi in glasni asistenčni sistemi, ki motijo med vožnjo.
• Nekatere funkcije infozabavnega sistema so nelogične in nedodelane.
• Navigacija ni vključena na domači zaslon.
• Pri prazni bateriji in večjih hitrostih bencinskemu motorju zmanjka nekaj rezerve moči.