Uspeli so, kar se je zdelo nemogoče. V banalno linearno dogajanje, ki ga zlahka spremljaš z enim ušesom in očesom med opravljanjem česa drugega, so mimogrede vključili inteligentne prebliske, ki za zgodbo niso odločilnega pomena, a film Gospodarji vesolja naredijo boljšega. Zato sploh ni slab, kot sem mislil, da bo!
Skeletorjeve legije napadejo kraljestvo Eternia ter kralja in kraljico vržejo v ječo. Skozi portal, ki ga odpre čarovnica, pobegne le desetletni princ Adam. Ta je zdaj ujet na materinem planetu, kajpada je to Zemlja, in obseden z iskanjem Meča moči, ki ga je izgubil med begom. Petnajst let kasneje ga najde v trgovini s stripi, namiznimi igrami in akcijskimi figuricami. Prizor, v katerem iz lutke v naravni velikosti iztrga meč, je legendaren in vreden večkratnega ogleda. Da se je Adam dotaknil meča, ni ostalo skrito. Že naslednji dan ga napade Beast Man in reši Teela, hčerka generala Duncana in njegova prijateljica iz mladosti. Vrneta se na domači planet in se skozi predvidljiv niz dogodkov prebijeta do srečnega konca.
Za razliko od večine sodobnih ameriških junaških filmov so v tega vključili več subtilnih povezav in, ne morem reči drugače, zajebantskih prizorov. V fitnesu na Zemlji se v nekem trenutku pojavi Dolph Lundgren z dolgo blond grivo. V filmu iz leta 1987, ki ne skriva nizkega proračuna, je upodobil Adama oziroma He-Mana, kakor je ime njegovemu junaškemu alter egu. Še primer prizora. Ekipa po navdihujočem Adamovem govoru razbije vrata ječe in se odpravi dogodkom naproti. Ob glasni glasbi stopajo eden poleg drugega. Fisto v nekem trenutku zamahne z glavo, kot da bi si popravil sicer kratke lase, kje sem že to videl, nato pa vse zagrabi kašelj. Okolica je namreč polna prahu, ker je Roboto streljal v kamniti strop.
Pravi »kralj« filma je seveda Skeleror, ki mu je glas in stas, z izjemo glave, posodil Jared Leto. Odlično je zadel megalomanski in narcisoidni značaj lika. Njegov humor je odličen in pri tem ne gre za pretvarjanje. Preprosto uživa v vlogi negativca, kar nenazadnje nedvoumno pove, ko mu Adam v nekem trenutku ponudi oljčno vejico. Dejstvo je, da je prevzel šov. Čeprav je tudi Adam odlična kopija stripovskega izvirnika.
Podobno velja za druge like. Igralska zasedba je nabrana z vseh vetrov, a bi rekel, da deluje. Idris Elba je posebej prepričljiv, ko je njegov Duncan pijan, Camila Mendes se dobro znajde v vlogi Teele, Morena Baccarin je ponovno čarovnica in tako naprej. Bolj ali manj vsi so dorasli svojim vlogam. Predvsem pa je izpostavljena Adamovo negotovost. Nicholas Galitzine večino časa ni nepremagljivi He-Man, temveč izgubljen tip, ki ga nihče ne jemlje resno. Zaradi tega je precej bolj človeški kot se za junaka spodobi.
Ob odlični scenografiji, iz katere je razvidno, da so producenti zbrali dovolj denarja, ne morem spregledati glasbe. Ne le, da hitro zleze v uho, nekatere skladbe, tipičen primer je Fantje ne jočejo skupine The Cure, pa prizore celo lepo nadgradijo. Zakaj je glasbena podoba tako dobra, hitro postane jasno. Sodelovali so Daniel Pemberton, kitarist skupine Queen Brian May in angleška zasedba The Darkness.
Največja odlika filma je, da ga ni sram lastnega izvora. Ne skriva, da temelji na risanki in akcijskih figuricah. Namesto da bi skušal biti nova Igra prestolov ali Gospodar prstanov, sprejme svojo barvitost, pretiravanje in občasno neumnost. Prav zato deluje bolj iskreno od marsikatere sodobne filmske uspešnice. To seveda ne pomeni, da je brez napak. Dogajanje na Zemlji se ponekod nekoliko vleče, končni razplet pa je mogoče uganiti precej zgodaj. Ampak to ne spremeni dejstva, da je vreden ogleda!
Brez komentarjev