Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje

Renault 4 zna marsikoga presenetiti, saj v sebi skriva boljše lastnosti ter nudi več udobja in prostornosti, kot kaže na prvi pogled.

Električna Renaultova »štirica« le nežno spominja na legendarno Katrco, nadvse priljubljeno v našem takrat socialističnem okolju. Rekel bi, da ji ni podobna in da si ne zasluži njeno ime, ampak rahlo nostalgijo sem kljub vsemu začutil. Čeprav na armaturni plošči ni ne duha ne sluha o »mareli«. Kakšna bedarija. Kako oblikovalcem ni prišlo na misel, da bi jo vključili v sodobno zasnovo armaturne plošče? Celo električni avtomobil potrebuje ročico za »prestavljanje« in če bi jo dali tja, kjer je bila v originalnem vozilu, vsaj na desni strani volana ne bi bila zmešnjava ročic. Ne povem, a lahko si mislite, kolikokrat sem zagnal brisalce, čeprav sem želel prestaviti vzvratno.

Renault 4 je križanec med mestnim in pogojno družinskim avtomobilom. Za dvajset centimetrov je daljši od Petke, pomembneje pa je, da sediš rahlo višje, kar bodo cenili vozniki srednjih let, ki že težko vstanejo iz sedežev nizkih avtomobilov. Renault 4 ni zgolj Petka z drugačno karoserijo. Poleg višjega sedenja ponuja občutno uporabnejši prtljažnik, več prostora za kolena na zadnji klopi, odrasli se bodo vseeno počutili vsaj malo utesnjeno in nekoliko drugačen značaj. Če je Petka mestni avtomobil, potem je Štirica avtomobil za vsak dan.

Presenetila me je poraba

Le pogled na kapaciteto baterije mi ni vzbujal pretiranega optimizma. Nisem pričakoval, da bom s polno baterijo prevozil dobrih 320 kilometrov in bo kazalnik še vedno kazal 15-odstotno napolnjenost. Po spletu naključij se je natanko to zgodilo. Na poti do Malinske na Krku in nazaj prek Ilirske Bistrice ter Postojne je porabil, reci in piši, 14 kilovatnih ur na sto kilometrov. Nisem vozil po polžje in nobenega tovornjaka ni bilo, da bi se skril v njegovo zavetje. Zavedam se, da omenjena poraba ni najbolj reprezentativna. Če bi vozil hitreje, bi hitro narasla. Moja ocena je, da se s približno normalno vožnjo giblje med 16 in 18 kilovati na sto kilometrov.

Res je, da sem izbral vozni način Eco. A predvsem zato, da sistem omili hitrejše pritiske na stopalko za plin. Pospeški, ki po nepotrebnem trošijo energijo, so tako manjši, a še vedno primerljivi povprečno dobremu avtomobilu s klasičnim motorjem. Drugače pa sem vozil ne po omejitvah, temveč po razmerah. Na Brezovici smo stali, nato se po polžje premikali do Vrhnike, da bi spet obstali pred Postojno. Cesta prek Knežaka je bila polna avtomobilov. Prehitevati se mi ni dalo, ker mi je bilo čisto vseeno, ali na cilj pridem petnajst minut prej ali kasneje. Okoli Reke je polno omejitev in po Krku ravno tako ne moreš divjati. Eden je poskušal, me prehitel, nato pa naslednjih deset kilometrov vozil pred mano. Hitreje, 130 kilometrov na uro, bi lahko vozil le od Logatca do Postojne ter od meje do Reke. Ni se mi dalo. Raje sem vzdrževal umirjeno hitrost med 115 in 120 kilometri na uro. Še to: na cilju sem bil v dobrih dveh in nazaj v slabih dveh urah.

Vožnja niti ni bila tako dolga, kolikor je bila ležerna in brez stresa. Namesto da bi se razburjal nad vozniki pred mano, sem raje razmišljal, kaj me moti. Okolje je enako tistemu v Petki, s katero smo lani naredili konkretno število kilometrov. Pred tabo je dovolj informativna instrumentna plošča, desno pa ne prevelik osrednji zaslon z Googlovim okoljem. Navigacija je korektna in upošteva, da sediš v električnem avtomobilu, ter po potrebi predlaga postanke. Samo enkrat je to storila, ko je predvidena napolnjenost na cilju padla pod deset odstotkov. Da sem prispel s petnajstimi, pomeni dvoje. Da je predvidevanje konservativno in da sistem, žal mi je, da moram to reči, ne pozna topologije poti. Če bi jo, potem bi vedel, da od Postojne do Vrhnike ne bom porabil prav veliko energije.

Za dva dovolj udobna in prostorna

Dejal sem že, da je prostora razmeroma dovolj. V potniški kabini in prtljažnem prostoru. Sedeži so udobni, višja lega pa ugodno vpliva na pregled nad cestiščem. Zmotili sta me dve stvari. Morda sta malenkostni, a o tem presodite sami. Boljša polovica je začudeno ugotovila, da zadaj nima kam obesiti poletne oblekice, da ni stropnega držala za roke ter da material sedežev ne preprečuje potenja hrbta.

Polnjenje je pravzaprav edina pomembna lastnost, za katero si želim, da bi jo konkretno izboljšali. Pol ure od 20 do 80 odstotkov je za moj okus in način uporabe preveč, ne glede na to, komu je proizvajalec avtomobil namenil. Pomagalo bi že, če bi polnjenje dlje časa potekalo s 100 kilovati. Res pa je, da krivulja ni pretirano strma. Kakorkoli obrneš, to pomeni naslednje: z Renaultom 4 daleč prideš, le nekoliko dlje čakaš, da se v baterijo pretoči dovolj »soka« za nadaljevanje vožnje.

Pomočnikov nikdar preveč (ali pač?)

Ohranjevalnik hitrosti bi zlahka hitreje pospeševal, vsaj ne zavira prepozno in temu primerno sunkovito, parkirna tipala bi lahko bila tišja, opozorilnik hitrostnih omejitev pa natančnejši. Cinizem je na mestu, kajti napačno določenih je preprosto preveč, da bi bila storitev uporabna. Avtocestni pomočnik je nadležen s svojimi popravki, zato je bil večinoma izklopljen in ga ne štejem kot nujni del opreme. Renault 4 ima celo več pomočnikov od pričakovanj. Ima pedigre drugega avtomobila, zato bi mislili, da so nekateri odveč, mednje pa ne sodijo varnostni sistemi, ki preprečujejo trke in prikazujejo mrtvi kot. Morda. Brezplačni zagotovo niso. Po drugi strani ne morem preliti svojega veselja do vožnje z njo brez njihove pomoči na vse. Opreme je v tej izvedbi dovolj. Mora biti tako, saj ne morem reči, da je cena ravno nadvse prijazna do družinskega proračuna.

Prijetna vožnja

Kljub temu da je vozilo višje od Petke, se lepo drži cestišča in se v ovinkih ne nagiba pretirano, kar je posledica nižjega težišča zaradi mase baterije ter na mojo srečo nekoliko čvrsteje nastavljenega podvozja. Renaultovi inženirji so očitno iskali kompromis med udobjem in vozno dinamiko. Na slabših cestah dobro blaži neravnine, hkrati pa ti ne daje občutka, da voziš visokega križanca. Tu je še način vožnje z enim pedalom. Po vsakem zagonu ga moraš znova vključiti z »ušesom« na volanu, a ko se ga navadiš, zelo poenostavi vožnjo.

Renault 4 ni najbolj prostoren, ne ponuja najhitrejšega polnjenja in ni tehnološki presežek. Je pa eden tistih avtomobilov, ki jih hitro vzameš za svoje, ker je prijeten, preprost za uporabo in presenetljivo učinkovit.

HVALIMO:

• Zadovoljiva zvočna izolacija
• Boljši doseg od pričakovanj
• Prijetne vozne lastnosti
• Višji položaj sedenja

GRAJAMO:

• Počasno polnjenje
• Preveč obvolanskih ročic
• Spredaj ni prtljažnika za kable
• Način vožnje z enim pedalom se ponastavi