BYD Seal: Upravičil je visoka pričakovanja, ampak za kakšno CENO!

Lepo ga je bilo voziti. Ali to pomeni, da bi ga imel? To je že drugo vprašanje. Pozabite namreč na stereotipe o cenenosti kitajskih avtomobilov. Če je dober, potem ne more biti poceni. Dejstvo, ki je preprosto kot pasulj.

BYD za naskok na evropske avtomobilske trge koristi strategijo, ki smo jo že videli in začutili ponajprej s strani izdelovalcev telefonov. Pokaži, kaj imaš najboljšega, in obenem sulico usmeri na cenovno občutljive in tokrat še na nove pogone občutljive posameznike. To najbolje dokazuje poudarek na reklamiranju modelov s priključnohibridnim pogonom in manj popolnoma električnih. Čeprav so ravno ti z naskokom zanimivejši. Konkretneje, trenutno je najbolj zanimiv Seal. Povem, zakaj tako mislim, a najprej nekaj tehničnih podatkov, brez katerih nima smisla nadaljevati.

Počasi bodo verjetno morali zaključiti s pretiranim eksperimentiranjem, kajti v ospredju električnega avtomobila sta teža in čim manj zračnega upora. Od tod ponovno več limuzin oziroma dodajanje oblin in nižanje športnih terencev ter oblika obrnjene kapljice vode. Nič ni narobe z njo, razen morebiti tega, da so si električni modeli različnih kitajskih znamk dokaj podobni. Seal ni nobena izjema. Zunaj in notri pričakovano diši po z dobrimi materiali podprtem občasno pretiranem minimalizmu. Kritike kajpada letijo na pomanjkanje fizičnih gumbov.

Ko so iskali ime, niso imeli v mislih »pečata«, temveč tjulnja, saj model sodi v serijo, ki poudarja oceane. Kakorkoli. Tega ne nameravam pogrevati. Dejal bom le, da me avto niti približno ne spominja na zavaljeno, pogosto ljubko morsko bitje. Za to je kar preveč vitek. Na srečo se ta vitkost ne pozna v potniški kabini. Zadaj je dovolj prostorna, da se niti odrasli, košarkarji so izvzeti, ne boste počutili preveč utesnjeno. Manj me je navdušil prtljažni prostor. Seal ima četvera vrata, saj prijetno zaobljen zadek preprečuje, da bi bila globina prtljažnika uporabna po mojih merah. Veliko pove že to, da vanj ne gre srednje velik zložen električni skiro, ne da bi prej odvijačil krmilo. Preprosto je premalo višine. In čeprav je že skoraj poletje, vseeno opazka, ki bo, vsaj upam, ponovno imela smisel čez pol leta. Klop je deljena po načelu ene plus dve tretjini brez sredinske luknje za prevoz daljših predmetov. Smuči v nobenem primeru ne bi rad prevažal na strehi dokaj nizke električne limuzine.

Kitajci imajo smešen pogled na svet oziroma trg. Izdelek je zanje svet in tako ga tudi hvalijo. A ko jih postaviš pred dejstvo, potem celo priznajo, da kaj morda res ne deluje popolno. Zmotilo me je na primer samodejno preskakovanje med dnevnim in nočnim prikazom sredinskega zaslona na deževen dan. Voziš po avtocesti in zaslon skoraj utripa zaradi spreminjanja prikaza. Ko zapelješ v senco stavbe, sistem meni, da se je zmračilo in preklopi na nočenega. Nakar se mu v naslednjem ovinku spet zdani.

Čisto po maniri varnostnih zahtev je opozoril ogromno. Samo za hip pogledaš vstran, ker ti nekaj lepega na pločniku pade v oči, in že je tu prijazno opozorilo. Še dobro, da BYD ni izdelovalec, ki je hkrati prepričan, da mora vizualno sporočilo na voznikovi digitalni armaturni plošči podkrepiti z zvokom, ki gre skozi ušesa. Vseeno je piskanja za moj okus preveč in pogosto celo po nepotrebnem. Razdalja pol metra od ovire še ni razlog za paniko. Ob tem kamere lepo zajamejo okolico vozila. Edino občutka globine ne dajejo, kar je itak že znana težava, povezana z opazovanjem okolice na zaslonu. Še to. Pogosto sedim v vozilu, ko čakam na hčerko pred plesno šolo. Moteče je, če alarm začne tuliti, čeprav od trenutka, ko sem parkiral, nisem vstal s sedeža voznika. Kanček vgrajene pameti na ravni kmečke logike bi zlahka preprečil takšne in podobne nevšečnosti.

Na to se ni težko privaditi. Ne povzroča tesnobe in prej ali slej se zalotiš, da piskanje preprosto pospraviš v zadnji del možganov. Naslednja, recimo ji težava, ki sem jo opazil, pa ni tako nedolžna. Ko sem vozil po strmem klancu navzdol in zaviral, se je pripetilo naslednje. Seal je najprej nežno zaviral, nakar se je zazdelo, da je zavora popustila, nato pa v naslednjem hipu ponovno zagrabila, a močneje. Zdelo se je, da je v nekem trenutku sistem ugotovil, da zaviranje z motorjem v želji po povrnitvi energije ni več dovolj, in je v boj zato poslal običajno zavoro. Razumljivo. A nekaj strahu mi je v žile poslal ne najbolj prijeten preskok. Ob tem, da mu ni najbolj v ponos odsotnost načina vožnje z enim pedalom.

Po drugi strani ne morem reči, da mi ni všeč odsotnost pretiravanja z različnimi voznimi načini. Običajni poudarja udobje, to pa ne pomeni, da Seal po potrebi ne more skočiti. Športni doda v vožnjo kanček adrenalina, ekološki pa poskrbi za manj tesnobe, ko je baterija že bolj prazna. Ohranjanje temperature v potniški kabini je v tem načinu primerno za pomlad in jesen, ko zunanje temperature niso pretirano visoke ali nizke. Ko že omenjam klimatsko napravo. Jasno je, da Kitajci ne morejo iz svoje kože. Ko se zažene, hladi kot pri norcih, ob tem pa si prisiljen nastavitve, vključno s smerjo izpihanega zraka, urejati na zaslonu. Početi to med vožnjo ni najbolj varno. Mar ne? Sprašujem se, ali bi komu padla krona z glave, če bi ohranili mehansko upravljanje vsakega izpusta posebej. Kakorkoli. Moje izkušnje so naslednje. Če si navajen imeti samodejno klimo nastavljeno na 22 stopinj, jo boš moral v kitajskem avtomobilu nastaviti na 24 ali celo več, če ne boš hotel, da ti zmrzne zadnja plat (rit po domače)!

Poraba je svoja zgodba. V sistemu ni običajnega potovalnega računalnika ali pa je tako dobro skrit, da ga nisem našel. Na voljo imaš trenutno porabo, porabo zadnjih kilometrov in skupno od nakupa avtomobila. Prek tega ocenjujem, da se je dejanska po slabih osemsto kilometrih, od tega polovico po avtocesti, ustalila malo pod 20 kilovatnimi urami na sto kilometrov. Kar je nekako v rangu vozil tega zmogljivostnega oziroma cenovnega razreda. Več pelina je pustila krivulja polnjenja. Začne se, ajde, recimo zadovoljivo visoko in predvsem stabilno, nato pa hitro pade pri polovični napolnjenosti baterije. Pol ure za polnjenje od 20 do 80 odstotkov ne diši ravno po udobnih vožnjah na daljših razdaljah.

Dober avto veliko stane. Vseeno je, kdo ga izdela. BYD ima v osnovni ceni vključeno veliko opreme, a na koncu je od tebe odvisno, katere funkcije potrebuješ in ti veliko pomenijo. Omenil bi še dokaj uglajeno delovanje radarskega tempomata s funkcijo ohranjanja voznega pasu in podpovprečno opozarjanje na hitrostne omejitve. Ampak tako pač je s tem sistemom. Še nisem imel priložnosti videti res dobrega.

O voznih lastnostih nima smisla razpredati na dolgo in široko. Nenazadnje je pogon električen, kar prinese mirno, udobno vožnjo ob dinamičnih odzivih. Moči je vedno dovolj in, to meni pomeni veliko, drugim morda manj, podvozje ni na strani mehkobe »žvečilnega gumija«. Uživanje v hitreje speljanem ovinku, ne da bi dobil morsko bolezen, je torej možno. Še posebej, če je Seal opremljen s pogonom na vsa štiri kolesa. Vendar nima smisla spregledati, da gre v prvi vrsti za udobno in razmeroma prostorno limuzino!

Težava Seala ni mehanika ali kakovost izdelave. Težava je predvsem programska logika, ki še vedno prepogosto deluje, kot da jo je razvijal tehnološki gigant brez dovolj avtomobilske kilometrine.

HVALIMO:

• Kakovostni materiali
• Prostorna potniška kabina
• Dovolj moči in dinamične vozne lastnosti
• Dobro podvozje in dobra lega glede na maso
• Učinkovita zvočna izolacija
• Nadpovprečno delovanje radarskega tempomata
• Majhen obračalni krog

GRAJAMO:

• Ni načina vožnje z enim pedalom
• Pretirano zanašanje na zaslon infozabavnega sistema
• Ne najbolj učinkovita rekuperacija
• Hiter padec hitrosti polnjenja
• Preveč opozarjanja