V luči podražitev pomnilnika in posledično telefonov ter v izogib zavestnemu sužnjelastniškemu odnosu bo treba razmisliti o lokalnih rešitvah hrambe vse večje količine datotek s fotografijami in videoposnetki.
Novejši telefoni so izgubili reže za pomnilniške kartice, ki so bile sila uporabne, ako si presegel prostor vgrajenega pomnilnika. Nekako se je že uveljavilo, da se za manj kot 256 gigabajtov nikar ne odločite, vendar je zelo mogoče, da se bo v luči podražitev meja ponovno spustila na 128. Glede na prostor, ki ga zasede operacijski sistem, je to mnogo premalo. Če veliko fotografirate in snemate ter vam je ljub vsak posnetek, potem boste prej ali slej presegli celo 512 gigabajtov. Da boste dosegli terabajt, je manj verjetno, a telefoni s tako velikimi pomnilniki so redkejši in predvsem nesramno dragi.
Google, Huawei in Apple kot rešitev ponujajo plačljivo shrambo v oblaku. Ne mislim zaiti v vode, kaj pa, če Američani pod vodstvom genialnega predsednika zaprejo pipico. Malo verjetno, a ne popolnoma nemogoče. Bolj pereče je, da se 100 gigabajtov sicer sliši odlično, vendar s tem vstopimo v sužnjelastniški odnos do konca življenja. Karkoli se bo ponudnik spomnil, bomo prisiljeni sprejeti pod grožnjo izgube datotek. Nič čudnega, da marsikdo razmišlja o lastnem strežniku NAS, o čemer sem na teh straneh že pisal. Rešitev je verjetno najboljša, vendar ne najbolj poceni in zahteva vsaj minimalno poznavanje administracije, varnosti in vzdrževanje še ene v domače omrežje priključene naprave.
Marsikomu bo zato ljubša naslednja rešitev. Večina sodobnih telefonov podpira priklop zunanjih pomnilniških naprav prek vmesnika USB tipa C (UTG). Nekatere, primer takšne je Sandiskov Extreme Fit USB-C, so celo zasnovane z mislijo, da jih boste »vtikali« v telefone. 512 gigabajtov, kolikor jih nudi, je dovolj, da nanje shranjujete datoteke iz vseh družinskih telefonov. Če imate raje ključke USB, potem pred nakupom preverite, ali so opremljeni s priključkom tipa C. Tisti s tipom A pač zahtevajo ustrezen pretvornik.
Drugo vprašanje je, kako primerni so bliskovni (flash) pomnilniki za dolgoročno hranjenje datotek. Uradno so podatki varni od tri do deset let, odvisno od pogostosti zapisovanja in temperaturnih pogojev tam, kjer pomnilnike hranite. Rečem lahko, da sem nekajkrat našel v predalu ključek, starejši od pet let, in so bili podatki še vedno tam. Če vseeno želite podatke hraniti na teh pomnilnikih dlje časa, predlagam, da jih na približno vsakih pet let prepišete na novega.
Snemanje videa v ločljivosti 4K zahteva veliko prostora. Če to počnete pogosto in imate telefon, ki podpira neposreden zapis na zunanji pomnilnik (na primer terabajtni Samsung T7), potem zna biti to dobra rešitev. Z dodatno prednostjo: posneto gradivo lažje prenesete na računalnik, kjer večina opravi montažo.
Brez komentarjev