SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
Marjan Kodelja 29. aprila 2026 ob 06:23

Morebiti bi na Valeriana in mesto tisočerih planetov pozabil, če ga ne bi dokaj pogosto ponavljali na televizijskih programih, katerih ime se začne z besedo »Star«. Filmu iz leta 2017 zabavnosti in slikovitosti ne oporekam. Pravzaprav je to njegov največji adut. Težava je drugje. Stalni občutek že videnega, ki ga potrjuje tudi večina kritik, kjer se pohvale skoraj vedno začnejo pri vizualnem in končajo pri zgodbi.

Ampak pojdimo po vrsti s krajšim opisom zgodbe, ne da bi pokvaril užitek, če se boste slučajno odločili zapraviti dobri dve uri. Iz nekega popolnoma nerazumljivega razloga je mednarodna vesoljska postaja postala zbirališče različnih civilizacij. Po prijateljskem pozdravu so prišleki postajo dogradili s svojimi prostori, dokler ni postala prevelika za kroženje okoli Zemlje. Preselili so jo globoko v vesolje, kjer danes kot megastruktura Alfa združuje tisoče vrst iz več sto planetov. Valerian in Laureline sta policista Združene človeške federacije, zadolžena za red in disciplino v tem pisanem kaosu.

Romantična privlačnost je bistvo njunega odnosa in dejanj, čeprav je prav ta del filma deležen največ kritik. Kemija med glavnima likoma je medla, njun odnos pa pogosto deluje prisiljeno. Zgodba ju vodi na sled zadnje preživele živali, sposobne replicirati snov. Ta ustvarja energetsko bogate bisere, s katerimi so domorodci ohranjali utopičen način življenja. Rajski planet neskončnih plaž je bil uničen. Zakaj, kdo je kriv in kaj se je zgodilo s prebivalstvom, pa je jedro pripovedi.

Film deluje kot niz impresivnih prizorov, povezanih s presenetljivo medlo zgodbo. Prvih nekaj minut, uvod in nekatere samostojne sekvence, spada med boljše znanstvenofantastične trenutke zadnjih let, nato pa se vse skupaj sesede v predvidljivo in razvlečeno pripoved. Domorodci so čisto preveč podobni Na’vijem s Pandore (Avatar, 2009), njihov načrt, kako povrniti stari način življenja, pa spominja na Matriko. To bi še nekako preživel, če ne bi način, kako je film zasnovan, barvitost prizorov tujih svetov in bitij ter predvsem odnosi med liki spominjali na film Peti element (1997), digitalno ustvarjeni posebni učinki pa na Speed Racer (2008). Tu je še neizogibno iskanje povezav z vesoljsko grožnjo, kot jo prikazuje Vojna zvezd: Epizoda I (1999). Mimogrede, ko že omenjam ta film, velja omeniti dobro animirano serijo o Maulu na pretočniku Disney+.

Če ne boste iskali globine in inovativnosti, potem film ni tako napačen. Je vizualno razkošna, a vsebinsko prazna avantura. Nekakšna »risanka« v igrani obliki ali ekvivalent trapaste poletne uspešnice. Hitro gredo v uho, še hitreje iz glave. Tipičen predstavnik filmov, ki bi se nekoč skrival v košu s popusti v videotekah, danes pa živi drugo življenje v neskončnih televizijskih ponovitvah. Dane DeHaan in Cara Delevingne sta zmožna več, a tu ne prepričata. Rihanna? Ja, tudi zanjo so našli vlogo. Rekel bi, da ji je kar pisana na kožo.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja