Medtem, ko se je Slovenija ukvarjala z od 80-ih naprej nepredstavljivo situacijo pomanjkanja dizelskega goriva na črpalkah, in se prerekala, kdo je za to kriv, so zunaj naših meja predstavili dvojico študij o znižanju povpraševanja po naftnih derivatih na svetovni ravni. Ena, Bloombergova, ugotavlja, da se je globalna poraba lani znižala za povprečno 2,3 milijona sodčkov na dan, druga, ki jo je pripravil londonski inštitut Ember, je nekoliko bolj konservativna in številko postavlja pri 1,7 milijona sodčkih.
Znižanje gre pretežno na račun elektrifikacije prometa. Dovolj veliko število električnih vozil je na cestah že nadomestilo tista z motorji na notranje zgorevanje. Ocene se pri tem nekoliko razlikujejo, ena od študij je nekoliko previdnejša, druga pa bolj »optimistična« z vidika zniževanja izpustov in segrevanja ozračja.
Zanimivo je, da za zdaj pravzaprav največjega deleža k znižanju niso prispevali osebni avtomobili, čeprav ga bodo kmalu, če ne že letos, zagotovo prihodnje leto, temveč dvo- in trikolesna vozila. Torej mopedi, skuterji, »rikše« in podobni, ki se vozijo predvsem po večjih mestih, še precej bolj množično kot po evropskih v afriških in azijskih. Tam še posebej revnejši nimajo težav s pisarjenjem o tem, kako se »elektrika ne splača,« temveč vse bolj množično ugotavljajo, da je tak prevoz na dolgi rok, kljub morebiti višji nakupni ceni vozila, na dolgi rok najcenejši. Kot ugotavlja študija inštituta Ember, države neto uvoznice nafte, takih je tri četrtine vseh, letno porabijo 1,7 bilijona dolarjev za nafto. Če cena te zraste le za deset dolarjev na sod, se strošek uvoza skupno podraži za 160 milijard dolarjev.
Dva milijona sodčkov sicer približno ustreza dnevni proizvodnji Norveške, največje evropske izvoznice nafte (doma se njena poraba naglo manjša), ali dobro polovico dnevne proizvodnje Irana (med tremi in pol ter štirimi milijoni sodčkov), o katerem v zadnjem času veliko slišimo. Celotna Evropa dnevno porabi nekje med 13 in 14 milijonov sodčkov »črnega zlata,« zgolj Evropska unija pa približno 10,5 do 11 milijonov. Znižanje torej predstavlja približno 15 odstotkov evropske porabe, seveda pa je konkretno znižanje porabe na sami stari celini bistveno nižje, kajti glavnino k temu prispeva Azija. Indija in druge države z dvo- in trikolosnimi vozili ter Kitajska z električnimi avtomobili (a tudi skuterji).
Mednarodna agencija za energije je pred časom napovedala, da bo svet dosegel višek porabe nafte l. 2029, vendar je medtem že znižala svojo napoved za letošnje leto in trenutno dogajanje bo skoraj zagotovo še pospešilo »beg« z naftnih derivatov marsikje, zato Ember ocenjuje, da smo morda vrhnjo točko količine letno porabljene nafte celo že dosegli.
Ne zgolj pri prometu, odmik od fosilnih goriv se še bolj temeljito, ponekod celo drastično dogaja pri proizvodnji električne energije. Tam sicer nafta (kurilno olje) ne igra več pomembne vloge, jo pa še vedno premog in (utekočinjen) zemeljski plin. Prvi je v vidnem zatonu, drugi nekoliko manj. Vendar je zgolj lanski prirastek sončne energije tolikšen, kolikor k proizvodnji električne energije prispeva v celotnem letu skozi hormuško ožino prepeljan utekočinjen zemeljski plin. Pri nameščanju novih sončnih elektrarn daleč vodi Kitajska, saj jih postavlja z dvakratno hitrostjo (gledano po inštalirani moči) kot celoten preostali svet skupaj. Globalno je bilo sicer lani rekordno leto za nove sončne in vetrne elektrarne, skupaj je bilo dodane za 814 GW moči, sončnih za 650 GW. Vsake pol dneva se globalno vključi za dodaten gigavat inštalirane moči »sonca.« Markanten je še podatek, da je bilo potrebnih 22 let za prva dva teravata sončnih in vetrnih elektrarn, nato pa zgolj tri leta (od 2022 do 2025) za nadaljnja dva.
Kar je pa pri vsem skupaj žalostno je, da se s Sloveniji še kar oklepamo premoga, ki nas že danes finančno izčrpava in se z vsemi 4imi upiramo novih hidro in vetrnih elektrarn, inštalacije panelov (vsaj med gospodinjstvi) pa je samo za vzorec od ukinitve net meteringa.
Težko bi se strinjal, da se ravno oklepamo premoga. Ja, TEŠ laufa v mrzlih mesecih, to pa je tudi praktično vse, kar je še ostalo od tega energenta. Hidro potencial je pretežno izkoriščen, mogoče bi se dalo še kakšno dodatno, ampak res ne veliko. Pri soncu je za domače investitorje težava, da večinoma gledano na to, da se jim bo zadeva povrnila, in kako hitro, ne na še kakšno manj merljivo prednost. Vsesplošnega nasprotovanja vetrnim elektrarnam pa ne razumem.