Marsikateri prizori so daleč od okusnih, ponekod celo odkrito odbijajoči, vendar kljub temu prevladajo zgodba, inteligentni humor in zapleti, ki pogosto presenetijo. Nagravžnost ni sama sebi namen, temveč del sveta, v katerem se je treba znajti ali propasti. In prav v tem je ključna razlika do številnih podobnih serij.
Druga sezona, katere temelj je istoimenska igra, ni niti za odtenek slabša od prve. To je redkost v sodobni ameriški produkciji, ki se pogosto zanaša na inercijo že doseženega uspeha in preverjeno formulo. Tokrat so ustvarjalci naredili ravno obratno. Zgodbo so razširili, likom dodali več zgodovine in jih postavili v še bolj nehvaležne situacije. K temu so veliko prispevali tudi novi obrazi. Justin Theroux, Kumail Nanjiani in Macaulay Culkin s svojimi vlogami osvežijo igralsko zasedbo.
Po odličnem zaključku prve sezone zgodba teče naprej brez nepotrebnega pojasnjevanja. Večina ljudi skuša preživeti v opustošeni Kaliforniji, polni peščenih sipin, tolp in mutiranih pošasti. Viri so redki, življenje kruto, smrt pa stalnica. »Oki-doki« Lucy se v družbi Ghoula (Cooperja Howarda) odpravi v Las Vegas v iskanju očeta, medtem ko se Maximus, zdaj prvi mehanični vitez, vrne v Bratovščino jekla. Njuni zgodbi se občasno prepletata z liki, ki so ostali v zakloniščih ali iz njih bežijo, ter s preskoki v preteklost, ki počasi razkrivajo pretresljive vzroke za jedrsko vojno pred dvestotimi leti in dogajanje po njej.
Ti preskoki so skrbno načrtovani in nikakor ne motijo toka pripovedi. Nasprotno. Z inteligentnimi humornimi vložki, umeščenimi natanko ob pravem času, pogosto razbremenijo sicer temačno dogajanje. Humor je črn, mestoma absurden, a vedno funkcionalen. Nikoli ne razvrednoti resnosti sveta, temveč jo naredi še bolj človeško.
Postapokaliptični svet je znova prikazan prepričljivo in brez bližnjic, ki smo jih vajeni pri cenejših produkcijah. Zdi se, da so ustvarjalci pozornost namenili vsaki podrobnosti. Naj gre za panoramske prikaze uničenega Los Angelesa, klavstrofobične notranjosti zaklonišč ali bizarne detajle v nenavadni »okrepčevalnici« na poti v Las Vegas. Temu sledi odlična kostumografija in predvsem igra. Za nobenega igralca ne morem reči, da je vlogo, čeprav pogosto kratkotrajno, vzel zlahka ali jo odigral površno. Vsak lik, tudi tisti na videz nepomemben, ima težo in namen. In prav to je tisto, zaradi česar druga sezona ne le upraviči obstoj, temveč suvereno potrdi, da Fallout ni zgolj še ena adaptacija igre, temveč dobra serija, ki živi svoje življenje.
Leto se je komaj začelo in še imamo znanstvenofantastično serijo, ki je vredna ogleda in jo vsekakor priporočam. Pod pogojem, da si sposoben prežvečiti prizore, ki jih brez večjih težav označim za krvavo kopel. Temelj, torej videoigra, pač zahteva pretirano poudarjeno nasilje, kajti to je bistvo tega postapokaliptičnega sveta. Bog pomagaj!
Kaj: druga sezona serije FallOut (radioaktivne padavine)
Kje: pretočnik Amazon Prime Video
Ocena 4,5: Redko kdaj se zgodi, da avtorji v nadaljevanju vsaj malo ne pokvarijo odličnosti prve. A se zgodi. Ohranili so zavidljivo dobro produkcijo in jo nadgradilo z zgodbo, ki te milo rečeno prilepi pred zaslon!
Priporočilo: Ni primerno za mlade in za gledalce z občutljivimi želodčki. Grdo govorjenje bi še prebavili, a tega ne moremo reči za špricanje krvi, odsekane ude, eksplozije glav z obveznim brizganjem možganov in podobna ne najbolj okusna grozodejstva.
Brez komentarjev