Baterijo za tisoč km dosega so prenehali izdelovati, ker … zanjo ni bilo zanimanja
Matjaž Ropret 18. novembra 2025 ob 05:58

Na tej strani krogle nekateri še vedno fantazirajo o tem, da bo električni avto uporaben šele s tisoč km dosega pred naslednjim polnjenjem, sedem ur pred nami pa že ugotavljajo, da to sploh nima pomena.

Se spomnite lanske novice o električnem avtomobilu Nio, ki je prevozil več kot tisoč km z enim polnjenjem baterije? Takrat smo, predvidljivo, brali komentarje, kako bo šele tedaj, ko bo to norma, zadeva uporabna v vsakdanjem življenju. Izkazalo se je, da kitajskim voznikom tak doseg ne pomeni prav nič in proizvodnje tovrstne baterije je konec.

Podjetje Nio je takrat izdelalo baterijo s poltrdnim elektrolitom in kapaciteto 150 kWh, pri čemer je bila slednja le malce težja od »klasične« s tekočim elektrolitom in bistveno manjšo kapaciteto (100 kWh). Obe ter še manjšo (75 kWh) je mogoče izmenjevati v različnim modelih tega proizvajalca, ki so prilagojeni za menjavo baterij na namenskih postajah, kjer voznike (in sopotnike) na daljših poteh odrešijo domnevno mukotrpnega čakanja, da se avtomobil napolni. Zamenjava prazne baterije s polno namreč traja pet minut ali še manj.

Nio ima na Kitajskem že več kot 3.500 postaj za menjavo baterij in podjetje je v zadnjem letu, odkar je dalo na voljo tudi omenjeno kapaciteto, zanjo zabeležilo minimalno zanimanje. Pretežno zaradi višje cene, a tudi zato, ker preprosto zanjo ni potrebe. Kot je priznal generalni direktor William Li, so pričakovali večje zanimanje, vendar so se vozniki za to možnost odločali le poredko. Izdelali so nekaj sto tovrstnih baterij, a zdaj proizvodnjo ustavili, ker se je izdelek izkazal za nepotrebnega. »Pred leti, ko še nismo imeli toliko lokacij, so se vozniki med manjšo (75 kWh) in večjo baterijo (100 kWh) odločali približno v enakem razmerju, zdaj pa se jih 97 odstotkov odloča za manjšo kapaciteto. Ta je še nekoliko cenejša in tudi vozilo z njo lažje ter ima posledično boljše pospeške ter nižjo porabo. Največja baterija je tako služila zgolj v marketinške namene, v Evropo, kjer trenutno deluje 61 menjalnih postaj (v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem in Švedskem), je ne nameravajo pripeljati.

Mali polnilni parki po Sloveniji tiho rastejo. Dotični Petrolov pri Mali Pirešici oz. Arji vasi s šestimi polnilnimi mesti (dve sta na nasprotni strani, brez strehe), lučaj stran od Ionityja, je še zelo svež.

Opisano potrjuje, da je (dovolj gosta) infrastruktura najmanj enako pomembna ali celo pomembnejša od dosega avtomobila. Morda je pri Niu z dokaj hitrim menjavanjem baterij nekoliko drugače, a tudi polnjenje postaja pri večini novih električnih modelov dovolj hitro, pri določenih pa celo ekstremno hitro, da ne predstavlja več nikakršne ovire. Če je na poti, dolgi 400, 500 km (najsi bo v eno smer ali tja in nazaj), dovolj približno deset do petnajst minut postanka (morda dvakrat po pet do sedem minut), da dopolnimo ravno dovolj za varno dosego cilja, to ne bi smelo predstavljati težave nikomur. Kajti večinoma se na take razdalje ne vozimo vsakodnevno, pa tudi vsakotedensko pretežno ne.

Naslovna fotografija: Nio

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja