Hisense 55U8Q: Kaj sploh še ostane dražjim?
Matjaž Ropret 25. oktobra 2025 ob 05:55

Ob testiranju televizorjev, kot je Hisense serije U8, se mi neizbežno zastavlja vprašanje, ali so tekmecem z zasloni OLED šteti dnevi. Ko so modeli mini LED za ugodno ceno tako dobri, kot je dotični, si je težko predstavljati množico kupcev za bistveno dražje, ne glede na to, koliko »lepšo« sliko nudijo. Vseeno je moj odgovor, da bosta še nekaj časa sobivali obe tehnologiji.

Hisense pri U8Q – prva črka predstavlja oznako tehnologije oz. umeščenosti v paleti, druga modelno leto -, uporablja tudi oznako mini LED Pro. S tem želi povedati, da je televizor naprednejši od drugih, cenejših z enako zaslonsko tehnologijo. Kar nesporno drži in se vidi v praksi, seveda pa je lepljenje tovrstnih nazivov nekoliko odveč. V diagonali 139 cm (55 palcev), kakršno smo imeli na testu, ta model ponuja tisoč t. i. zatemnitvenih območij, v večjih seveda več. To je nekakšna srednja vrednost, ki pa se že pozna v primerjavi z nekaj sto območji, saj so tako končni prikaz kot možnosti nastavljanja na višjem nivoju. Morda še vedno zlata sredina ostaja model U7, to bo v testu povedal Marjan, vendar bi se sam zagotovo odločil za stopničko višjega predstavnika, ker mislim, da ima nekaj konkretnih prednosti.

Ob odpiranju škatle sem bil kar nekoliko presenečen nad debelino tega televizorja. Nismo več navajeni tako zajetnih, kar sicer ne predstavlja nobene težave, a od strani ne izgleda tako ugledno kot če je na steni res tanek primerek. Nekaj k temu pripomore tudi izbira materialov. Škatla je bila tudi nenavadno težka za televizor te velikosti – priporočam sicer vsaj za stopnjo večjega – in izkazalo se je, da je podstavek res masiven. Njegova osemkotna, rahlo potegnjega oblika je prav tako neobičajna, na srečo pa globine ni toliko, da bi zadeva preveč ovirala postavitev zvočne letve, ki so jo seveda nadvse svetujem kot nujni dodatek, četudi vgrajeni zvočniki niso ravno za odmet. Podstavek je torej sredinski, zaradi česar ni treba skrbeti glede širine omarice, kot je pri stranskih nogah, vendar ni vrtljiv, zato boste morali za prilagajanje usmerjenosti zaslona premakniti cel televizor s podstavkom vred. Priključki so na levi strani in vhod za napajanje na desni, kakor smo navajeni tudi pri večini ostalih. Dobrodošla je sprememba pri daljinskem upravljalniku, ki tokrat nima kovinskih delov in povsem oglatih zaključkov, zaradi česar je bil prejšnji res neudoben za uporabo. Tokrat je veliko bolje, še vedno je spodaj in na vrhu odsekan, spominja denimo na Galaxy S222 Ultra, vendar ga ne boste čutili v dlaneh. Zaradi sončnih celic je dokaj velik, polniti pa ga je mogoče tudi prek USB-C. Kar pa verjetno ne bo potrebno, saj bo porabil malo energije. Tipke so v redu in jih je dovolj, veseli me, da so prisotne tudi številčne za TV-programe, ki jih ponekod ni več.

Zelo lepa slika po nastavljanju

Neposredno iz embalaže mi slika tega televizorja v nobenem od načinov ni bila niti malo všeč. Okusi so različni in zelo verjetno bo marsikdo ocenil drugače, a vseeno mislim, da bi lahko Hisense ponudil še en slikovni način, razen res anemičnega Filmmaker mode, ki je še za moj okus preveč neizrazit, z nekoliko bolj nevtralnimi, nepoudarjenimi nastavitvami. Kot običajno sem zato za osnovo vzel način Kino, mu znižal ostrino na ničlo, izključil vse »izboljšave« šuma in ostalega, prilagodil kontraste, svetilnosti, barvno temperaturo, gibanje in ostalo, in nazadnje sem bil precej zadovoljen. Pravzaprav pri večini virov, najsi bo klasičen TV-program (sicer z aplikacije), Youtube ali pretočne storitve s sliko HDR (zvečine Dolby Vision), nisem videl veliko razlik v primerjavi z OLED-om. Vsaj če gledam sliko kot celoto in njen vtis, ki ga naredi na gledalca. Prijetne barve, dovolj svetlo, a hkrati z ohranjanjem temnih predelov, dobri kontrasti, viden učinek HDR, solidna barvna pravilnost oz.

Vendarle se določene, ne bom rekel pomanjkljivosti, temveč manjše težave še poznajo. Črnina kakopak ni popolna, kar se sicer opazi redko, in »okno« nastavitev, pri katerih slika izpade res dobro, je še vedno dokaj ozko. Ko malenkost preveč zvišate svetlost ali znižate kontrast, se lahko hitro pozna, da je vse skupaj preveč svetlo in ni več tistega pravega učinka temne slike v filmih. Svetloba lahko tudi rahlo prebija območje, kjer bi morala biti. In seveda barve ne sijejo na enak način kot pri OLED-u. Toda vse to so malenkosti, ki večinoma ne vplivajo na gledalčevo zadovoljstvo, in jih bo opazil zgolj nekdo, ki je že vsaj nekaj ur zrl v kakšen še naprednejši zaslon.

Zvočniki so precej glasni, s solidnimi basi, celo nekaj simuliranja prostorskega zvoka (Dolby Atmos) in nasploh boljši od pričakovanj, malo pa jih zmanjka v višjih frekvenčnih območjih. Zato se mi zdijo bolj primerni za filme in serije, manj pa denimo za glasbene navdušence. Kdor hoče pravo vzdušje, si bo še vedno omislil zvočno letev ali kakšen drug sistem, toda za mnoge bo verjetno tudi vgrajena rešitev povsem ustrezna, česar ni mogoče reči za veliko televizorjev, še posebej ne takih, ki niso iz višjega cenovnega razreda.

Televizor nudi tri priključke HDMI 2.1, namesto četrtega pa boste, ločenega od ostalih povsem na robu, našli še USB-C. Ideja je, da je mogoče enostavno priključiti PC, vendar nisem prepričan, da je ta možnost boljša od četrtega HDMI-ja s polno specifikacijo 2.1. Resne grafične kartice imajo namreč izhode HDMI in Displayport, redke USB-C, prenosnikov pa skorajda ne povezujemo s televizorji.

V sistemu Vidaa so nekoliko poenostavili dostop do določenih zadev, še vedno pa je včasih potreben kakšen klik preveč za spremembo določene nastavitve ali vrnitev nekam nazaj. Tudi viri so zdaj bolj »pri roki« in vse skupaj deluje bolj intuitivno. Celo zgornji del domačega zaslona je končno izkoriščen, a žal pretežno v promocijske namene. 

Obstajajo objektivno boljši in subjektivno bolj všečni televizorji, redki sicer, toda vsi po vrsti so tudi občutno dražji kot Hisense U8Q. V svojem cenovnem razredu pa ta model nesporno izstopa po kakovosti slike in tudi zvoka.

HVALIMO:
  • Generalno gledano lepa slika, ne glede na vir
  • Visoka svetilnost
  • Izboljšan daljinski upravljalnik
  • Uporabniški vmesnik sistema Vidaa počasi napreduje
  • Ugodna cena glede na zmogljivosti
GRAJAMO:
  • Ne najbolj ugledno ohišje
  • »Okno« nastavitev za res lepo sliko je še vedno dokaj ozko
  • Uporabniški vmesnik ima še prostor za izboljšave
  • USB-C namesto četrtega HDMI 2.1
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja