KRATKI TEST Peugeot 5008: Bleščeča fasada ne more zakriti vseh pomanjkljivosti

Nima smisla okolišiti, da je ta avto dvojček Opla Grandlanda, ki smo ga opisali nedavno. Ali pa je ravno obratno, kajti koncern je zagotovo imel najprej v mislih dvojico Peugeot 3008 (ta je pravzaprav osrednji model) in 5008, potem so prišli na vrsto derivati drugih znamk, zgrajeni na isti osnovi. Ironija je zgolj v tem, da se Opel zdi bolj koherenten in izkazuje manj nepotrebnih nevšečnosti. Vendar Peugeotu ne morem oporekati bolj atraktivne kabine, če potrebujete sedem sedežev, pa tako ali tako nimate izbire.

Pettisočosmica je ostala bolj zvesta izročilu predhodnega modela, kajti tritisočosmica je po novem »kupejevske« vrste, kar mi osebno sploh ni blizu, še posebej zaradi izrazito nedomiselnega zaključka, kot bi ga preprosto nekje odrezali. Tu še vedno dobite klasično SUV-jevsko ali, če hočete, petvratno oblikovanje. In čeravno je nekoliko kockasto, ima vsaj smisel in je v službi maksimiranja prostora. Slednjega res ne manjka, toda avto je velik na vse strani in se ga kot takega tudi občuti, če ste voznik ali potniki. Dodatna sedeža se seveda zložita v dno prtljažnika, ki mu s tem vzameta nekaj osnovne višine, a vendarle ostane še nekaj prostora pod njima, kar redko vidimo. Postavljena ne nudita kakšnega posebnega udobja za odrasle, za prevoz otrok pa sta več kot zadostna. Klop oz. sedeže v drugi vrsti pa je mogoče premikati vzdolžno in jim prilagajati naklon, medtem ko posamično odstranljivi niso.

Znotraj je znamka Peugeot šla še malo dlje s svojim »i-cockpitom,« ki želi že na prvi pogled vzbuditi pozornost. Na vrh armaturne plošče so postavili ukrivljeno, »lebdeče« steklo čez več kot pol širine kabine, pod njim sta osrednji in voznikov zaslon. Ne morem zanikati atrakcije, a vseeno bi raje videl večjo mero integracije v armaturno ploščo, kajti obstoječo rešitev bi lahko interpretiral tudi kot izogibanje kakršnemu koli oblikovanju. In tudi uporabniški vmesnik na teh zaslonih je daleč od idealnega. Nekoliko nižje je še en zaslon, na njem si nastavite dvakrat po šest bližnjic, ki pa bi lahko bile del zgornjega zaslona oz. bi ta imel bolj smiseln UI, zato se mi ta dodatni »vmesnik« zdi pretežno nepotreben. Če bi že rad kaj videl tam, so to tipke za nastavljanje temperature, omenjeni Grandland jih denimo ima. Pri Peugeotu so šli celo tako daleč, da si morate ročno postaviti kot enega od gradnikov na domačem zaslonu komande za klimatsko napravo, sicer boste do njih potrebovali še več klikanja. Nekoč je ta znamka imela to vedno ob strani na zaslonu, ne glede na to, kaj je ta prikazoval še drugega. Širok je dovolj, da bi bilo lahko še vedno tako, a so žal prevladale druge odločitve. Nasploh se mi širok in dokaz nizek zaslon ne zdi najbolj posrečen, razpostavitev gradnikov je omejena. Omenim lahko še počasno povezovanje telefona, namesto, da bi se to zgodilo hipno, ko sem zagnal avto, je trajalo tudi minuto ali dve oz. sem celo moral ročno vzpostaviti povezavo.

Tudi tu se je pod motornim pokrovom vrtel znani 1,2-litrski prisilno polnjeni trivaljnik, ki mu pomaga še majhen elektromotor, in glede delovanja težko povem kaj novega. Zadeva je solidno odzivna, izključno elektriko skoraj ne vozi (razen pri manevriranju po parkirišču ali domačem dvorišču), lahko zmerno skoči, če je treba, sicer pa preferira umirjeno vožnjo in takrat je tudi kar uglajena, pri priganjanju pa hitro postane glasna. Porabo sem zgolj na eni, slabih 100 km dolgi trasi, ki ni vključevala avtoceste, uspel spraviti pod šest litrov na 100 km, sicer pa je vztrajala nas sedmimi litri na 100 km, kar se mi ni zdelo najbolj ugodno. Še enkrat, avto je velik in ne najbolj aerodinamičen. Njegovo podvozje je zgledno, lepo blaži in zaduši marsikaj. Kot bi pričakovali od znamke, uglašeno nekoliko bolj na stran udobja, kar se pozna pri nagibanju karoserije pri hitrejši vožnji skozi ovinke. Kot rečeno, to je prevozno sredstvo za umirjeno vožnjo, za dirkaško razpoložene očete (če so potniki naklonjeni temu) so na voljo drugi modeli, resda morda ne s sedmimi sedeži.

Opozarjanje na prehitro vožnjo je dokaj nežno in vozniški pomočniki so v osnovi dobri, vendar lahko hitro postanejo vsiljivi. Prilagodljivi regulator hitrosti vozi lepo, ni nervozen in tudi zadovoljivo hitro pospešuje, toda z njim povezani avtocestni pomočnik vozniku ne da miru. Čeprav ga je treba potrditi s tipko OK, da dejansko on izvede prehitevalni manever, kar naredi lepše od marsikaterega drugega tovrstnega sistema, na vsak način želi to opraviti on in vozniku aktivno preprečuje, da bi prehiteval sam. Še troje me je zmotilo. Nepriročno mesto za stikalo »menjalnika« na armaturni plošči. Včasih so ga vgrajevali v sredinsko konzolo, kjer je vozniku veliko bolj pri roki, zdaj pa je tam samo tipka za menjavo voznih načinov, ki jih nihče ne potrebuje (noben ne da kakršne koli dodane vrednosti v primerjavi s standardnim). Delovanje klimatske naprave je bilo preveč nepredvidljivo, ali je hladila preveč ali premalo, skoraj nikoli ravno prav. In zakaj za vraga se predal pod naslonom za roke ne odpira na klasičen način, kakšna je prednost dvokrilnega odpiranja vstran?

Peugeot 5008 ali, če hočete 3008 (ta je v osnovi enak, le malo manjši in zadaj drugačne oblike), stavi predvsem na pojavnost in kar se da moderno notranjost. Na žalost se za to fasado (morda prav zaradi nje) skrivajo kar konkretne pomanjkljivosti pri uporabniški izkušnji, ki jih v drugem, malce manj »fensi« derivatu iste osnove, nismo opazili. Slednji resda ne nudi sedmih sedežev, jih pa zato konkurenca, ki ima poleg nekoliko bolj premišljenega »vmesnika« v ponudbi tudi nekoliko bolj raznoliko pogonsko izbiro.

HVALIMO:

• Veliko prostora in prilagodljivosti
• Udobna vožnja
• V splošnem dobro delovanje asistenčnih sistemov
• Kakovostni sedeži

GRAJAMO:

• Zadosten, vendar ne zelo potenten pogon
• Majhen (športni) volan pri takem vozilu nima pomena
• Nepredvidljivo delovanje klimatske naprave
• Več nepriročnih rešitev pri upravljanju (še posebej za voznika)