Kaj prinašajo televizorji Philips z letnico 2018? #Video

Prihaja čas za menjavo ponudbe televizorjev v trgovinah. Proizvajalci počasi predstavljajo svojo paleto za 2018 in tako sem si ogledal, s čim bodo kupce nagovarjali v podjetju TP Vision z izdelki Philips. Razlike v primerjavi z lani so kar precejšnje, tako po lastnostnih kot še posebej po umeščenosti posameznih serij. Predvsem je širši nabor modelov z zasloni OLED ter slikovnim procesorjem P5.

Lani se je Philips TV odrezal zelo dobro, je poudaril evropski šef te znamke Kostas Vouzas. Prodajo so povečali za petino, medtem ko se nekateri drugi izmed vodilnih proizvajalcev doživeli padec. In, kot se je izrazil Vouzas, »predstavljali proizvode, pri katerih ne bodo povrnili stroškov razvoja v naslednjih desetih letih.« TP Vision ne vlaga v razvoj novih zaslonskih tehnologij, zato pa intenzivno izboljšuje čipovje in programsko opremo za obdelavo slike, veliko pa dela tudi na androidni plati svojih televizorjev. Lani je bil eden ključnih elementov uspeha segment OLED, kjer so najprej napadli z modelom 901F, nato pa še z dobro sprejetim 9002, enim prvih s procesorjem P5. Tega bodo letos vgrajevali v kar 23 modelov, od teh bodo trije z ekrani OLED (v različnih velikostih). Poglejmo torej konkretne novosti in kako izgleda paleta (takoj tule spodaj tudi na videu).

Večina modelov je kajpak UHD (4K), le čisto na spodnjem koncu ponudbe je v seriji 5000 še nekaj primerkov s polno visoko ločljivostjo in manjšimi diagonalami. Pri tistih, ki so 4K, pa je glede na oznake malce drugačna umeščenost po zmogljivostni in cenovni lestvici. Če gremo od zgoraj navzdol, sta zdaj modela 8503 (velikosti 49, 55 in 65 palcev) ter 8303 (poleg ostalih treh velikosti tudi v 75-palčni izvedbi) nekakšna zastavonoša znamke Philips. To, kar je bil lani 7502. Nasploh so zdaj vse skupaj pomaknili nekoliko gor. Omenjeni modeli iz serije 8000 imajo pravi stoherčni zaslon – vse nižje serije se opremljeni s 50 Hz, kar pomeni manj gladko prikazovanje hitrih prehodov. Poleg tega predpona osem zagotavlja procesor P5, tristranski ambilight, podporo za HDR10+ in predvsem je tehnologija zaslona LG-jeva NanoLED, ki zagotavlja podoben barvni spekter kot Samsungov QLED, hkrati pa boljše vidne kote. Razlika med 8503 in 8303 pa je v zvočni letvi, ki jo premore model z višjo oznako.

V seriji sedem tisoč so modeli 7803 (od 49 do 75 palcev), 7503 (znova enako, a brez zvočniškega sistema) in 7303 (43, 50, 55 in 65 palcev), ki tudi še vsi ohranjajo procesor P5 in tristranski ambilight. Toda razlika je v kakovosti ekranov. Kot rečeno ti ne osvežujejo slike s stotimi herci in imajo manjši barvni razpon. Razlike bi se zagotovo poznale tudi v črninah in kontrastih. Podpora za HDR pa je enaka kot prejšnja leta, televizorji razumejo načina HDR10 in HLG, naprednejši HDR10+ je tako rezerviran za višje postavljene modele.

Pod tem je še serija šest tisoč (6803, 6503, …), kjer so zdaj le še modeli brez androida, z lastnim operacijskim sistemom Saphi. Ta je povsem nov in o njem malo več kasneje. Čeprav tudi ta serija niti nima napačnih specifikacij, je vendarle na spodnjem delu ponudbe in nagovarja cenovno občutljive kupce.

Vendar 8503 ni vrh ponudbe – tudi nad tem utegnemo jeseni uzreti še kaj – kajti po novem imajo televizorji OLED z napisom Philips tromestno oznako. Ostaja sicer še 9002 kot vstopni model v 55-palčni velikosti, toda pridružil se mu bo še 873, ki je enak, vendar večji, 65-palčni. Nad njima je potem 803, povsem na vrhu pa 973. Po vgrajenih panelih in kakovosti slike so pravzaprav vsi povsem enaki, v ničemer se ne razlikujejo. Vsi imajo tudi tristranski ambilight in dobivajo podporo za HDR10+. Ter seveda Googlovega glasovnega pomočnika, ki je skupaj z minimalističnim »daljincem« ena letošnjih večjih novosti. Zakaj potem trije različni modeli? Zaradi različnega dizajna in zvočnikov. Že med preizkušanjem 9002 smo ugotovili, da je izgubil precej solidno zvočno letev, ki jo je imel 901F. Zdaj so konkreten zvočniški sistem vrnili v 973, postavili pa so ga v nogo, ki se lahko tudi zasuče, če hoče uporabnik zadevo montirati na steno. Vmes je 803 z minimalističnim oblikovanjem in v primerjavi s cenejšima modeloma tremi dodatnimi basovskimi zvočniki.

Googlov pomočnik je velika novost letošnje linije. Glasovno upravljanje je res obstajalo že od prehoda na Android naprej, vendar je to delovalo bolj kot iskanje, denimo v aplikaciji Youtube. Zdaj pa Pomočnik razume in zna precej več, predvsem kontekst, in z njim je mogoče krmili tudi povezane naprave pametnega doma kot so sijalke Philips Hue ali termostat Nest. Na predstavitvi je predavatelj najprej naročil animacijo za ozadje v Youtubu, nato prilagodil svetlobo in temperaturo, nazadnje pa si še zaželel glasbo na zvočni letvi (soundbaru), ta je prišla s storitve Google Play Music (lahko pa bi najbrž tudi s kakšne druge), ne s televizorja. Ponazoritev je bila brezhibna in dejansko je dajala vtis, da tako narekovanje želja olajša pripravo romantičnega večera. Problem za slovenske uporabnike je kajpak enak kot vedno – Pomočnik bo najprej zgolj v angleščini, kasneje sledijo še nemščina, francoščina, italijanščina in nizozemščina, slovenščine niti slučajno ni na vidiku. Potem so tu še zasebnostni pomisleki, zato si predstavljam, da nekateri, ki jim jezik ne predstavlja ovire, te možnosti vseeno ne bodo uporabljali. Če Pomočnik teče na televizorju, je to povsem drug nivo, kot če je zgolj TV na istem omrežju kot samostojen zvočnik s to tehnologijo. V tem primeru se da le na ekran pošiljati vsebino, sicer pa televizor prevzame vlogo glavne naprave, osrednjega vozlišča v hiši. Kar je bil že tako ali tako ves čas glavni cilj proizvajalcev, samo do izpolnitve bodo morda prišli na malo drugačen način od pričakovanj in s pomočjo Amazona, Google in podobnih, ne Skypa, Facebooka ali vsebincev.

Sicer pa nadgrajujejo tudi sistem Android v starejših modelih. Tisti z letnico 2016, ki so začeli z različico 5.1, so zdaj na 7.1, kar ni slabo znamenje. Glede nadgradenj vnaprej pa so v podjetju dejali, da se bodo odločali glede na to, kako dobro bi sistem še tekel na posamezni strojni opremi. Nova serija je dovolj zmogljiva za Oreo in verjetno še kakšno izdajo po tej.

Vseeno pa bo tisto, kar bo kupce verjetno še bolj zanimalo, kvaliteta slike. Če sodimo po izkušnjah z OLED-om 9002 in tudi z LCD-jem 7502, ki je tudi brez procesorja P5 dosegal zelo dobro črnino in kontraste ter lepo globino slike, smo lahko optimistični. Na omenjeni čip so v podjetju zelo ponosni. Prikaza, njegovega izboljševanja se loteva na petih področjih, zato P5. To so vir slike, barve, kontrasti, ostrina in gibanje. Radi pokažejo primerjavi s konkurenčnimi modeli drugih proizvajalcev, ki kažejo večji dinamični razpon, več detajlov, manj šuma in predvsem bolj gladke hitre prehode in manj izgubljanja objektov med premikanjem. Morda malo na račun globine, a rezultati so precej všečni. Zbrane pa so podražili že z naslednjo generacijo tega silicija, ki bo vse skupaj povzdignila še na višji nivo. Prikazala še več podrobnosti pri enakem viru, še bogatejši barvni razpon, izboljšala kontraste in tako naprej. izdelkov na osnovi tega se lahko nadejamo jeseni.

Že prej pa kot rečeno prihaja podpora za način HDR10+. Televizorji Philips so doslej za sliko z visokim dinamičnim razponom podpirali standarda HDR10 in HLG (Hybrid Log-Gamma), zdaj pa se proizvajalec pridružuje še iniciativi Samsunga in Panasonica ter filmskega studia Fox, ki promovirajo HDR10+. Ta je nekakšen konkurent standardu Dolby Vision, njegova prednost pa je v tem, da je odprt in zastonj. Podjetje Dolby svojo tehnologijo kajpada trži, v uporabi pa je denimo pri Netlixu in na ploščkih blu-ray. Oba načina omogočata, da pri montaži videa snovalci za vsak prizor posebej določijo tonsko lestvico, medtem ko ima denimo HDR10 statične podatke o razponih in kontrastih, zato se lahko še vedno pojavljajo presvetlitve ali pretemne scene. Dinamični metapodatki take zagate pomagajo odpraviti, seveda pa je s postprodukcijo zato več dela. Pomembna pri HDR10+ je tudi združljivost za nazaj. Televizor s podporo tej tehnologiji razume tudi sliko z zapisom HDR10 in industrija zagotavlja še, da bodo vse vsebine imele metapodatke za obe »desetici«, tako da bodo tudi televizorji, ki ne podpirajo plusa, prikazovali visok dinamičen razpon. V TP Visionu zaradi prednosti novega standarda ne vidijo razloga, da bi podpirali še plačljivi Dolby Vision. Peti standard Advanced HDR pa se tako ali tako ni kaj dosti uveljavil.

Sistem Saphi v seriji šest tisoč je osnovan na Linuxu in »oblačnih« oz. spletnih aplikacijah. Te so v osnovi povezave na spletne storitve. Zadeva izgleda dovolj enostavno in pregledno, pa tudi zmogljivosti, če sodim po predvajanju videa 4K HDR v Youtubu, so povsem ustrezne. Verjetno bo malo kupcev v tem cenovnem razredu pogrešalo androidno platformo.

Potem, ko so predlani presenetili z naprednim projektorskim Ambiluxom, tokrat ni večjih novosti pri sistemu odzadnje osvetlitve Ambilight. Ostaja pa ta pomembna razlikovalna lastnost in kot rečeno je zdaj kar standarden tristranski (ob straneh in zgoraj), kar pomeni, da lepo zaokroži barvno pahljačo na steni zadaj. Vztrajajo tudi pri daljinskem upravljalniku s polno tipkovnico na zadnji strani, so pa zaradi Googlovega pomočnika bolj prominentno izpostavili tipko za glasovne ukaze. In pri dražjih bo zraven tudi majhen, stilski »daljinec« z malo tipkami, kar je trend pri konkurenci. Veliko stavijo tudi na oblikovanje, še posebej na materiale, ki dajejo premijski videz. Odpovedali so se nogam povsem na robu zaslonu, saj so ugotovili, da v Evropi kupci nočejo menjati pohištva zaradi tega, in je tako maksimalen razmak med nogama 80 cm. Pri nekaterih modelih pa je znova osrednji podstavek. Kot vedno je izbira prilagojena različnim okusom, svoje pa bodo seveda povedale tudi cene, a teh na predstavitvi nikoli ne razkrivajo, temveč je nanje treba počakati do prihoda novih modelov v trgovine.