100 GB: ogromno ali pa pljunek v morje!

Naredil sem preizkus ali je mogoče v enem mesecu pokuriti 100 GB podatkov na eni sami napravi. Na enem telefonu. Z ženo se mesečno skupaj komaj približava 30 GB, res pa je, da sta najini napravi doma ves čas priključena v brezžično omrežje. Sin pa je drug kaliber. Kot za stavo je magično mejo prebil še pred koncem meseca, a delno tudi zato, ker je mobilni internet uporabljal tudi doma. Vendar le na svojem telefonu in za delo na njem ter za nič drugega. Ker se pripravlja na maturo, ni cel dan visel na netu, vendar je dnevno vseeno iz telefona in nanj pretočil med štiri in pet gigabajtov podatkov. Večino z Youtubom.

Gre pa za ogromno podatkov. Osnovna enota informacije je bit (b), osem pa jih sestavlja zlog – bajt (B). 1024 zlogov sestavlja kilobajt, 1024 kilobajtov en megabajt in 1024 teh en gigabajt. To je več kot ena milijarda bajtov. Če z enim opišemo eno črko, je to milijarda črk, iz katerih lahko sestavimo ogromno zapisov. 100 GB pa je stokrat več. Morda si še vedno ne znate predstavljati, koliko podatkov je to. Kaj pa takole? 100 GB zadošča za sto ur gledanja videa v polni HD-razločljivosti, oziroma če nam je ta količina na voljo mesečno – tri ure čisto vsak dan. Vsekakor dovolj tudi za največjega ljubitelja takšnih in drugačnih gibljivih slik.

Ko je telefon priključen v mobilno omrežje, podatki tečejo v obe smeri, a velika večina v smeri k uporabniku. Razen, če ne nalagamo velikih datotek v oblačne storitve, kar vse pogosteje počnemo. V podatkovno količino, ki nam je na voljo, se štejejo oboji. Da je vse skupaj jasno in nedvoumno. Nekaj besed moramo nameniti tudi besednim igram. Telemach na primer pravi, da je podatkovna količina mobilnega paketa »Največ« neomejena, čeprav po porabi 100 GB uporabniku upočasni hitrost na 1 Mb/s. Prav se mi tudi zdi omeniti, da omenjeni operater hitrost prenosa podatkov upočasni tudi, ko je uporabnikova naprava prijavljena v nacionalnem gostovanju v omrežju Telekoma Slovenije. Sicer pa ima takšne ali drugačne omejitve v mesečni količini večina paketov, ki se ponaša z oznako »neomejeno«. Matematično pa izraz kajpada ni pravilen. Kadar imamo omejen čas (mesec dni) in določeno najvišjo hitrost (tehnologija omrežja 4G), je vedno na voljo neka končna količina podatkov, ki jih lahko pretočimo. Po drugi strani pa je 100 GB za večino uporabnikov količina, ki je nikdar ne presežejo, torej je zanje funkcionalno res neomejena.

Teoretično mnogo več podatkov

Matematično lahko izračunamo, da bi brez omejitve hitrosti v 30 dneh neprestanega prenosa podatkov z največjo hitrostjo 150 Mb na sekundo, prenesli dobrih 46 terabajtov (TB) oziroma za lažje razumevanje 460 krat po tistih 100 GB. Ker pa se prenos podatkov po 100 GB ne zaustavi, me zanima, koliko podatkov lahko prenesemo v enem mesecu v primeru omenjenega paketa. V idealnih razmerah prenosa podatkov s hitrostjo 150 Mb/s bi omejitev dosegli v pol drugi uri. Kljub temu, da bi ves preostali čas živeli s hitrostjo 1 Mb/s, bi še vedno do konca meseca prenesli dobrih 315 GB podatkov. Skupaj skoraj pol tera. Veliko manj kot v primeru brez omejitve, vendar sta oba primera le teoretična in v praksi tudi težko ali celo nemogoče dosegljiva. Kaže pa prvi primer tudi na razloga, zakaj se operaterji odločajo za omejitve. Da bi preprečili morebitne zlorabe. Nekdo bi lahko svoj paket prek deljene Wi-Fi točke ponudil vsem sosedom v bloku ali kaj podobnega.

Dejal sem, da 100 GB mesečno zadošča za 100 ur videa ali za robustno mešanico uporabe spletnih storitev. Za boljše razumevanje poglejmo ocene, »porabijo« najbolj uporabljene storitve. Dobršen del tega kajpada prenesemo v domačem brezžičnem omrežju in kadar je omenjena količina le dodatek za tedaj, ko nas ni doma, še lažje razumemo, zakaj je toliko podatkov več kot dovolj.

Koliko so težke nekatere storitve?

• Brskanje po spletu. Obisk povprečne spletne strani bo zahteval 1 MB podatkov (mnoge so seveda obsežnejše, a veliko jih še ostaja “lažjih”), ena ura brskanja pa 50 MB. Ne sliši se na veliko, vendar lahko sicer nedolžno brskanje nanese 1,5 GB mesečno.
• Sporočilne storitve. Poraba je odvisna od pogostosti uporabe in kaj si pošiljamo (samo besedilo ali tudi zvok in slike). Preprosta komunikacija je dnevno zaslužna za 50 MB, mesečno pa 1,5 GB, srednje pogosta 100 MB/3 GB in zahtevna 250 MB/7,5 GB.
• Pretočna glasba. 100 MB na uro, 3 GB mesečno, če storitev uporabljamo v povprečju uro na dan.
• Pretočni video. Poraba je odvisna od kakovosti videa. Video v slabši kakovosti nanese 250 MB na uro, srednje kakovosti 500 MB in visoke kakovosti 1 GB. Ura gledanja na dan torej na koncu meseca nanese od 7,5 do 30 GB.
• Elektronska pošta. Tudi v tem primeru je poraba odvisna od količine sporočil in morebitnih priponk v njih. V povprečju pa je lahko zaslužna za 5 MB dnevno, 38 MB mesečno oziroma 150 MB mesečno. A le ko v sporočil ni »težjih« priponk, kot so na primer slike.

Koliko podatkov je dovolj?

Vključene podatkovne količine so kot sladkarije. Nikoli jih ni dovolj. Z manjšim kupčkom smo zadovoljni, dokler nam ne dajo večjega. Ko pa se enkrat nanj navadimo, je težko iti nazaj. Nerad uvrščam ljudi v predalčke, a pod predpostavko, da večino prenosa podatkov naredimo v domačem omrežju, potem bo manj zahtevnim uporabnikom mesečno zadoščalo 2 GB, srednje zahtevnim okoli 15 in zelo zahtevni bodo želeli najmanj 25 GB. Če domačega omrežja ni v enačbi, potem omenjene količine pomnožite s tri, pod predpostavko količin podatkov na osebo (ne na družino). Večini bo eni ali drugo zadoščalo, so pa tudi izjeme, kot vedno.