Zlata mrzlica moderne dobe
Marjan Kodelja 29. januarja 2018 ob 06:17

V prizoru filma Špiclji (Sneakers) iz leta 1992 Robert Redford in Ben Kingsley v vlogi »hektivista« razpravljata o konceptu moči. »Ni pomembno, kdo ima več streliva,« trdi Kingsley, »pomembno je, kdo nadzira informacije. Kaj vidimo, kaj slišimo, kako delamo, o čem premišljujemo – vse se vrti okoli informacij.« Četrt stoletja pozneje so te besede resničnejše, kot so kadar koli bile. Vendar moč ne leži v zbiranju podatkov, temveč v sposobnosti v njih najti pomembne vzorce.

Veliki podatki (big data) so »zvenečnica« računalniške industrije, opevajo se prednosti za podjetja, manj pa slabosti, ki jih bomo deležni uporabniki. Na situ je, kot velikokrat do zdaj, naša zasebnost. Neotipljiva stvar, katere zavedanje je med uporabniki na nizki ravni. Ne gre le za nadzorne sisteme, ki kot gobe po dežju rastejo na vsakem koraku, in za občasna razkritja nečednih poslov. Bolj bi nas moralo skrbeti, kaj z našimi podatki počnejo zasebna podjetja. Služijo denar! Facebook je tipičen predstavnik takšnega podjetja, z milijoni uporabnikov po vsem svetu. »Dobro bi služil, če bi uvedel letno naročnino 10 dolarjev in uporabnikom ponujal enako storitev, vendar brez razkrivanja podatkov. Pa tega ne počne, ker več služi z njihovo prodajo. Enako velja tudi za Google, ki ne bi bil uspešen, kot je, če ne bi ‘bral’ pošte uporabnikov storitve Gmail«. Facebook ne bi obstajal brez osebnih podatkov svojih uporabnikov. Se lahko proti temu sploh borimo? In kako? Če na primer evropski politiki dvignejo glas, trčijo v zid vmešavanja v ameriške gospodarske interese. To pa je enako, kot da bi Američanom napovedali vojno. Omenjena podjetja imajo strežnike tudi drugod po svetu, vendar so kot ameriška podjetja podvržena njihovemu razumevanju zasebnosti in posledično človekovih pravic, ki je v veliki meri milejše od razumevanja te problematike v Evropi.

Priča smo stari igri med patriciji in plebejci, a z novimi tehnikami. Plebejci ustvarjamo podatke; 90 odstotkov »svetovnih« podatkov, podatkov, ki so nastali v človeški civilizaciji, je nastalo v zadnjih dveh letih. Za tri četrtine teh pa smo zaslužni individualni uporabniki interneta. Vse, kar v njem storimo, pusti nekje zapis. Obiščemo spletno stran, pošljemo poštno sporočilo, premaknemo datoteko z ene lokacije na drugo. Patriciji z analizo te ogromne količine podatkov pridobijo moč nad nami. »Dokler velja načelo proporcionalnosti, lahko govorimo o posameznikovi svobodi, ko to pade, te ni več.

Kakšno vlogo imajo pri tem veliki podatki, kaj sploh so, bomo razložili v nadaljevanju. Vohunjenje, nadzor, ciljno oglaševanje niso mogoči brez sistemov, ki v zbranih podatkih iščejo vzorce. Ti vzorci pa so lahko iskani kriminalec, terorist ali preprosteje vedenjski profil uporabnika. Napačno je mišljenje, da če na internetu ne puščamo osebnih podatkov, v ozkem razumevanju tega termina, potem nas nihče ne more identificirati. Vedenje na internetu oziroma vse, kar tam počnemo, je skoraj tako unikaten vzorec kot prstni odtis in dovolj zmogljivi sistemi lahko posameznika izluščijo iz anonimnosti. Več kot imajo na voljo podatkov, večji kot je digitalni kup sena, lažje v njem prepoznajo posamezne igle. Podatki na kup pritekajo iz različnih virov, kar pomeni, da je ta vsak dan večji. Pravi rudnik zlata za vohune, policiste, pa tudi za podjetja, ki znajo podatke spremeniti v denar. Sistemi (računalniki in programska oprema) in specialisti, ki jih upravljajo, so dragi, zato državne organizacije analizo podatkov zaupajo zasebnim podjetjem. Zanje sicer veljajo enaka pravila varovanja podatkov, vendar je nadzor nad njihovo dejavnostjo ohlapnejši. Ali pa ga ni. Podatki, ki so jih zbrale državne organizacije, končajo v rokah zasebnikov, kar bi nas verjetno moralo vsaj malo skrbeti.

Velikih podatkov ne bi bilo brez načrtnega zbiranja, ki poteka na različne načine. Večino podatkov pridobijo iz legalnih virov, z novičarskih strani, družabnih omrežij, iz javnih vladnih gradiv, javno objavljenih znanstvenih raziskav. Mnogo teh podatkov je opremljenih tudi z lokacijskimi oznakami. Dodajmo temu še nelegalne vire, prisluškovanje, vdore v sisteme in pa na enem mestu zbrane podatke nadzornih sistemov (videokamer, mikrofonov …). Nikoli v človeški zgodovini ni bilo mogoče na enem mestu zbrati toliko podatkov, do nedavno to ni bilo niti uporabno, saj računalniki niso bili dovolj zmogljivi, da bi v doglednem času z analizo teh podatkov prišli do uporabnih zaključkov. Danes je položaj drugačen. Vsa večja računalniška podjetja razvijajo sisteme velikih podatkov, razvijajo nove tehnologije in jih ponujajo trgu. Še vedno pa gre za kompleksne sisteme, katerih zapletenost eksponentno raste z rastjo količine podatkov, zato si jih lahko privoščijo le največji.

Pojem zasebnosti je mogoče razumeti na več načinov, v digitalnem svetu pa lahko govorimo o treh, med seboj povezanih »zasebnostih«, ki tvorijo celoto. Informacijska zasebnost pomeni, da so naši podatki varni in zunaj dosega radovednih oči. Komunikacijska zasebnost pomeni, da so varne komunikacijske poti, da na njih ni prisluškovalnih naprav. Tretja, v zadnjem času zaradi prodora pametnih telefonov vse bolj pereča pa je lokacijska zasebnost, saj je lahko podatek o lokaciji uporabnika v nekem trenutku zgovornejši kot drugi podatki, ki so o njem na voljo na internetu.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja