Zemljepisne omejitve na čisto vsakem koraku
Matjaž Ropret 6. novembra 2016 ob 21:42

Filmski studii in drugi imetniki avtorskih pravic za filme in glasbo vedno znova poskrbijo, da se ali jezimo ali razvijamo gusarske zastave. Celo takrat, ko nekaj poskušajo narediti prav.

Ob filmu na ploščku se kupec sprva razveseli še kode za digitalno različico.
Ob filmu na ploščku se kupec sprva razveseli še kode za digitalno različico.
Koda velja za storitvi Flixster in Google Play, kupec izbere eno od njiju.
Koda velja za storitvi Flixster in Google Play, kupec izbere eno od njiju.

Večkrat smo se v preteklosti pritoževali, da moramo isto vsebino kupiti znova in znova. Najprej na vinilki, potem CD-ju, nato MP3-ju. Podobno pri filmih. Originalnih videokaset v teh krajih nismo imeli prav veliko, DVD-jev pač. Ampak če hočemo isti film zdaj pogledati v HD-ju ali mogoče celo v 4K, je treba še enkrat plačati za blu-ray ali za digitalno najemnino ali lastnino. Industrija si je zato domislila modele, kot je ultraviolet, s katerimi naj bi kupec filma na enem mediju postal lastnik tudi na drugih platformah. Tako poleg ploščka v ovitku dobi listek s kodo za digitalno različico filma. Težava je, da je vse skupaj spet zemljepisno pogojeno in da v Sloveniji ne deluje.

Sistem ultraviolet je vezan na določene storitve pretočnega videa (flixster, Sony, …), ki se bolj ali manj dostopne samo v ZDA in še peščici drugih »pomembnih« držav, nobena med njimi pri nas. Nedavno sem v Nemčiji kupil film na nosilcu UHD blu-ray s sliko 4K in HDR. Zraven je bila koda za sistem Digital HD studia 20th Century Fox, ki naj bi jo vnovčil na strani foxredeem.com. Pravim, naj bi jo, ker sistem podpira 11 držav. Dobro, sem si rekel, poskusimo z Nemčijo, kjer sem nabavil (drag!) film. Kodo je stran sprejela in ponudila dve možnosti. Flixster ali Google Play. Računa pri prvem nimam, drugega uporabljam ves čas, zato je bila odločitev jasna. Nato pa prvi šok. V slovenski račun te kode ni mogoče uvoziti, »vaša država za to vsebino ni podprta.« Hm, OK, imam še nemški račun na Googlu, poskusimo s tem. Skopiral sem kodo, se odjavil, prijavil z drugim računom, izbral možnost unovčenje in Tiger je bil končno v moji knjižnici. Drugi šok je sledil, ko sem hotel film pognati. Zagledal sem snežen zaslon iz analognih časov in obvestilo, da »uporabnik, ki je prenesel video, ni omogočil, da se predvaja v vaši državi.« Kar pomeni, da sem moral sistem pretentati še s povezavo prek VPN v Nemčijo. Podobno sem se pred časom razveselil, da je Google končno omogočil družinsko deljenje aplikacij in vsebin, kar ž nekaj časa omogoča Apple, in nato naslednji dan ugotovil, da seveda ne v Sloveniji. Verjetno zato, ker se nekomu ni dalo ukvarjati z avtorskimi pravicami.

Film je mogoče dodati samo v račun, odprt v pravi državi.
Film je mogoče dodati samo v račun, odprt v pravi državi.
In ga samo tam tudi predvajati.
In ga samo tam tudi predvajati.

V digitalnem svetu še vedno na vsakem koraku naletimo nepotrebne ovire, medtem ko CD-je, DVD-je in blu-rayje vsaj znotraj Evrope kupujemo in predvajamo brez zadržkov. Izbira spletnega videa je v manjših državah veliko manjša kot v večjih. Ko gremo iz Slovenije, nam storitev ali neha delovati ali pa smo obsojeni na katalog, ki ga ima ta ponudnik v gostujoči državi. Medtem evropska komisija že leta in leta govori o »vzpostavitvi enotnega digitalnega trga« in »odpravi zemljepisnega blokiranja«, v dveh letih trenutnega petletnega mandata (minili sta v začetku meseca) pa je zmogla le predlog regulacije zemljepisnega omejevanja in drugih oblik diskriminacije glede na kraj bivanja in dogovor s studiem Paramount, da bo pri plačljivi televiziji sam nehal zahtevati zemljepisne omejitve. Kar izhaja iz preiskave pogodb, ki jih imajo glavni filmski studii s ponudnikom plačljive televizije Sky.

Med razlogi, kadar koli smo se poskušali dokopati do njih, smo vedno poslušali izmikanje, da je težko urejati avtorske pravice v vseh državah in podobno. Nikoli pa nismo dobili jasne razlage, zakaj je mogoče ploščo izdati v vsej Evropi naenkrat in jo tudi brez omejitev poslati iz katere koli trgovine v kateri koli državi kupcu v kateri koli drugi državi, z datotekami pa istega ni mogoče storiti. Več kot očitno je, da bo tega blefiranja na račun gledalcev in poslušalcev v tržno manj zanimivih državah konec šele takrat, ko bo nekdo v Bruslju ali kje drugje postavil jasna pravila in zagrozil z drakonskimi kaznimi. Kar pa se iz leta v leto odmika.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja