Zakaj operaterji plačujejo izdajateljem programov in ne obratno?
Matjaž Ropret 31. januarja 2017 ob 18:00

Vse odkar je Pro plus prišel k operaterjem z namero, da z njimi podpiše nove pogodbe in iztrži bistveno več, kot doslej, ta tema razburja javnost. Še toliko bolj, ker je s tem povezano še dvoje – prenehanje oddajanja programov Pop TV in Kanal A v prizemni tehniki, kar pomeni, da ju ni več mogoče sprejemati z anteno, in podražitve naročnin pri fiksnih operaterjih. Televizija se je v Sloveniji de facto podražila. V zraku je le še peščica programov, kdor jih želi gledati več, mora več tudi plačati. Brez skrbi, tudi Telemach, vključno z njegovim satelitskim Total TV, ki je zdaj v agresivni akciji, bo prej ali slej dvignil cene. Samo še cilje glede števila uporabnikov (z dvoletno) vezavo je treba izpolniti.

Zadeva se po svoje sliši paradoksalno. Pro plus bo z umikom z DVB-T prihranil (približno milijonček na leto), pri operaterjih pa bo zaslužil več. Zakaj na eni infrastrukturi plačuje (oz. je plačeval), da lahko oddaja, na drugi pa njemu plačujejo, da imajo lahko v ponudbi njegove programe? Vse je samo stvar tega, kdo ima vzvod, da, po domače povedano, stisne tistega na drugi strani. In kdo s čim služi.

Prizemno oddajanje, z oddajniki na vzpetinah (Krvavec, Kum, Slavnik, …) je povezano z državo in omejeno naravno dobrino. Država podeljuje frekvence, ki jih uporablja javna institucija (reči državna bi bilo narobe, toda država je ustanovitelj), Oddajniki in zveze (OiZ). Ti sodijo pod okrilje RTV Slovenija in upravljajo z oddajniškim omrežjem. Ob začetku digitalnega oddajanja je svoje omrežje začelo graditi tudi norveško podjetje Norkring, ampak na istih oddajniških stolpih Oddajnikov in zvez, kar ga je, ob nedejavnem regulatorju, nazadnje tudi pokopalo. Ker je prizemna televizija zastonj – dovoljenja za plačljive programe naj platformi regulator nikoli ni dal –, gradnja in vzdrževanje omrežja pa staneta in država tega ne sponzorira, OiZ televizijskim hišam zaračunava oddajanje. Podobno si lahko privoščijo tudi satelitski ponudniki (SES). Cena prizemnega oddajanja je regulirana, ni pa nizka za slovenske razmere in po vrhu vsega še postavljena tako, da izdajateljev ne motivira k čim višji kakovosti slike. Plačuje se namreč na megabit in večja, ko je pasovna širina, večji so stroški. Zato vsi po vrsti stiskajo sliko, kolikor se da. V dva megabita na sekundo ali manj. Samo za ilustracijo. Za prizemno oddajanje programa v razločljivosti 4K (cca 15 Mb/s) bi izdajatelj na leto plačal skoraj dva milijona evrov, ob tem, da bi tudi zasedel skoraj cel multipleks ali toliko, kot danes osem programov.

Delovanje kabelskih operaterjev (“kablašev”) in telekomov, ki približno zadnjih 15 let ponujajo tudi televizijo (IP TV), ne sodi v kategorijo “javno dobro”, kar do neke mere je razširjanje televizijskeg signala po zraku. Operaterji želijo s storitvami, ki jih ponujajo po svojih žicah, zaslužiti. Tu pa se ponudniki vsebin postavijo v drugačen položaj. Želijo svoj del prihodkov, če operaterji mamijo naročnike z njihovo vsebino. Nekoliko pa apetiti pa “pravičnem” nadomestilu izvirajo tudi iz zgodovine, ko so kabelski operaterji preprosto “polovili” televizijske signale, od koder so jih lahko, in jih po svojih kablih pošiljali naprej. Ne da bi za to komu kaj plačali. Zadevo si lahko predstavljamo kot nekakšno nadomestilo za avtorske pravice. Počasi so morali operaterji tako “piratstvo” opustiti, apetiti vsebincev pa z leti vedno bolj naraščajo. Predvsem skoraj vsi izdajatelji postavljajo take ali drugačne pogoje. Po navadi glede paketnega obravnavanja programov in uvrstitve v točno določene programske sheme. Operater mora, če hoče imeti v ponudbi določen program, običajno zraven vzeti še nekaj drugih, manj gledanih. In programov v svoje sheme – skoraj vsi operaterji ponujajo osnoven in še nekaj doplačljivih naborov programov – ne morejo premeščati povsem poljubno. Pro plus je denimo zahteval, da je celotna peterica njegovih programov v osnovni programski shemi. Zaradi tega paketkanja (angl. bundling), ki je v industriji prevladujoč poslovni model, je skoraj nemogoče izpolniti željo marsikaterega gledalca. Da bi naročil in plačeval samo tiste programe, ki jih gleda. Tudi če bi izdajatelji pristali na to, cene verjetno ne bi bile nič nižje. Razen, če bi vmes posegel kakšen regulator. Operaterji pa si tudi ne prizadevajo prav zelo, da bi razbili tak model, ker sami na drugi strani počnejo enako. Storitve združujejo v t. i. trojčke in četverčke, posamezno pa jih ponujajo precej dražje in/ali okrnjeno.

Izjema so programi, ki so po naravi plačljivi, kot je filmski HBO. Ti so vedno dodatna opcija, jih je pa v Sloveniji na voljo malo. V tujini (Nemčija, Francija, Španija, Velika Britanija) je večina športa na plačljivih televizijah, kot je Sky ali Canal+. Ti programi so dragi, a v zameno ponujajo “premijsko” vsebino, npr. novejše filme in prenose najbolj zaželenih tekem. Pogosto pa tudi manj ali nič oglasov. Običajne komercialne televizije lahko primerjamo s časopisi. Vrtijo oglase in zaračunavajo naročnino, le da posredno, operaterjem. Pro plus je enkrat že poskusil s plačljivimi programi (Pop non stop) in se opekel, zato je presodil, da je veliko bolje, če pridobi čim večjo gledanost kot klasična komercialna televizija in to unovči tako pri oglaševalcih kot pri operaterjih.

Je možno razbitje paketkanja, bomo v prihodnje imeli kaj več svobode pri tem, katere televizijske vsebine plačujemo? Svobode mogoče, nižjih cen pa skoraj zagotovo ne. Že danes je, z izjemo športa in delno filmov, skorajda mogoče preživeti brez televizijske naročnine. Vendar je verjetno še dražje kot z njo. Nacionalka tako ali tako mora biti zastonj. Pro plusovi programi so na voljo v Voyu za sedem evrov na mesec. Telekom Tvina s svojim Planet TV ne ponuja posebej, brez televizijske naročnine, a če bi ga, bi zagotovo stal nekje med tremi in sedmimi evri. HBO prav tako ni mogoče naročiti posebej, ampak v ZDA ta možnost je na voljo (imenuje se HBO Now) in stane 15 dolarjev. Torej bi bila tu cena verjetno podobna kot je zdajšnjih 12 evrov za HBO pri operaterjih. Enako stane tudi Netflix s sliko 4K (s Full HD je 10 evrov). Pickbox in Amazon Prime Video sta malo cenejša, a imata tudi precej bolj siromašni knjižnici. Če bi dodali še športno storitev s prenosi nogometa, tenisa, formule 1 in ostalih najbolj priljubljenih športov, ki bi verjetno tudi zahtevala svojih deset evrov na mesec (samo košarkarska liga NBA za svoje tekme zaračuna več, tako da sem s ceno velikodušen do gledalcev), smo skupaj že krepko presegli 40 ali celo 50 evrov. Mogoče res s svobodnejšo izbiro kaj (od)naročiti, preprostejšim dostopom, boljšimi uporabniškimi vmesniki, dostopnostjo na vseh napravah, sliko 4K HDR, nikakor pa ceneje in brez pavšalnega plačevanja. Vedno bo v naročnino vključeno nekaj, česar nikoli ne bom gledal. Ceno pa bo določal tisti, ki ima večjo moč. V svetu, kjer so kabli postali vseprisotna in neumna infrastruktura (angl. dumb pipes), pa so to vse bolj ponudniki vsebin.

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar
  • Le zakaj en dobavitelj ne pokaže jajc in ponudi “Lite” s SLO123 (ali pa celo brez TV)?

    POP TV je dobil politično soglasje SMC & Co, ker so POP-ovci povedali,
    da bodo brez “paketa” bolj poštene novice :=)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja