Zakaj 4G+, ki vsaj pri Telekomu ni več nevsakdanja oznaka
Matjaž Ropret 23. oktobra 2017 ob 16:26

Kdor se dovolj premika naokrog in ima malo boljši androidni telefon, je na njem verjetno že kdaj opazil oznako 4G+. Ta označuje hitrejši prenos podatkov v omrežju LTE, ki ga operaterji dosežejo z združevanjem različnih frekvenčnih pasov. V Telekomu Slovenije so se pohvalili, da so s to tehnologijo, imenovano tudi LTE-Advanced, že nadgradili skoraj 30 odstotkov baznih postaj in pokrili 35 odstotkov prebivalstva.

Doprinos je dvojen. Posamezen uporabnik lahko dosega višje hitrosti prenosa podatkov, predvsem pa se poveča skupna kapaciteta, ki si jo lahko razdeli več uporabnikov. Vodilni operater to ponazarja z avtocestno analogijo – podobno podvojitvi števila voznih pasov. Kot so še pojasnili, so najprej nadgradili lokacije, »kjer se ob športnih, kulturnih ali humanitarnih prireditvah zbere večje število ljudi.« Nato pa nadaljevali po različnih krajih, kjer za to obstaja potreba. S 4G+ ne nameravajo doseči enake pokritosti, kot jo ima osnovni 4G – trenutno dobrih 98 odstotkov prebivalstva –, ampak ga vidijo kot pot pri gigabitnemu LTE (4,5G) in čez nekaj let omrežju pete generacije (5G). Telekom na svojem zemljevidu označuje, kje naj bi bil na voljo signal z višjimi hitrostmi.

Telefon, ki to podpira, sam preklopi na 4G+, kadar zazna tako omrežje. Androidni modeli to prikažejo v zgornji vrstici, medtem ko na iPhonu ves čas ostane oznaka LTE. Ni pa nujno, da vsak na vseh lokacijah dobi ustrezen signal. Ponekod sem namreč z določenimi telefoni že imel narisan plus, z drugimi pa ne. Modelov s podporo za hitrejši prenos podatkov je sicer vse več. Nekateri, denimo Sonyjeva XZ Premium in XZ1, Samsungov Galaxy Note8 ali Huawei Mate 10 Pro, omogočajo tudi gigabitne hitrosti, a te so v Sloveniji zaenkrat domena testiranj in posameznih baznih postaj. Operaterji za zdaj ne govorijo o dodatnem zaračunavanju hitrejšega LTE-ja.

Po klasifikaciji Mednarodne zveze za telekomunikacije (ITU) je šele LTE-A »pravi« 4G, čeravno se v hitrostnih kategorijah začne šele pri petici. Večina danes dostopnih telefonov, modemov, usmerjevalnikov in ostalih naprav podpira LTE Cat 4, ki predpostavlja hitrost 150 Mb/s proti uporabniku in 50 Mb/s od uporabnika proti omrežju (upload). Taka je tudi standardna hitrost pri glavnih operaterjih, medtem ko navidezni večinoma v osnovi ponujajo nižjo. Za to hitrostno kategorijo operater potrebuje 20 MHz pasovne širine. Za Cat 7 (300/100 MB/s) je potrebnih že 40 MHz, za Cat 9 (450/50) in kategorijo deset, ki tudi upload dvigne na sto megabitov, že vsaj 60 MHz. Ob ustrezni modulaciji in antenskih sistemih To pomeni, da mora operater imeti na voljo vsaj tri frekvenčna območja in v vsakem dovolj velik del zase. Slovenski operaterji za LTE uporabljajo frekvence 800 (pas 20), 1800 (pas 3) in 2600 MHz (pas 7). Regulator že nekaj časa pripravlja razpis še za frekvenčni pas 700 MHz, testiranja pa so potekala še na 2300 MHz.

A1, ki je prvi že pred leti na peščici baznih postaj vključil LTE-A, je združil 1800 in 2600 MHz ter tako prišel do 300 megabitne hitrosti. Telekom zdaj ponekod ponuja tudi 450 megabitov, v enačbi pa so v taki ali drugačni kombinaciji vsa tri frekvenčna območja. Najvišje hitrosti se kajpak na voljo predvsem v mestih, saj signal višjih frekvenc ne potuje prav daleč. Na podeželju bo za dodatne kapacitete in hitrosti treba uporabiti spekter, ki ga je dodatno sprostila prizemna televizija.

Vsi trije infrastrukturni operaterji so že opravili zasebne ali javne preizkuse gigabitnega LTE. V Telekomu so že decembra lani po lastnih navedbah z združevanjem uporabo frekvenčnih pasov 1800 MHz in 2600 MHz in uporabo mobilnega terminala, ki podpira LTE Cat 16, dosegli hitrost 881 megabitov na sekundo. A1 je pomladi z uporabo treh frekvenčnih območij in skupno pasovno širino 55 MHz pred zbranimi novinarji dosegel maksimalno 892 Mb/s. In tudi napovedal, da bo v naslednjih mesecih naredil korak naprej glede hitrosti, ki je na voljo uporabnikom. V Telemachu, kjer so obstoječim frekvencam dodali še 2300 MHz, kar jim je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve dodelila v testne namene, pa so prišli do 780 MB/s. Praktično torej operaterji v običajno delujočem omrežju, ne na zgolj testu namenjeni bazni postaji, lahko omogočijo približno 800 megabitov. Za zdaj pa pri Telekomu naročniki lahko dobijo približno polovico gigabitne hitrosti, pri ostalih dveh pa bo očitno treba na širšo dostopnost 4G+ še nekoliko počakati.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja