Zadnje podražitve televizije so dokaz, da bi morala ukrepati regulator in zakonodajalec
Matjaž Ropret 10. marca 2017 ob 11:00

Pričakovano se je vsul plaz. Pro plus in United Media sta bolj ali manj že dobila svoje, saj od operaterjev za televizijske programe, ki jih izdajata, po novem prejemata bistveno višja plačila. Podobno bo zdaj poskušal iztržiti Planet TV, zagotovo pa bo situacija opogumila še kakšnega tujega izdajatelja, navsezadnje se tudi drugod nenehno pogajajo za višje »odmene« za distribucijo programov v kabelskih in omrežjih IP TV. Operaterji bolj ali manj pristajajo na nove in nove zahteve izdajateljev ter dodatne stroške prenašajo na gledalce. Ti nimajo izbire, saj vsi operaterji ravnajo enako in ne puščajo možnosti, da bi se lahko naročili na pakete brez »plačljivih« programov. Regulatorji in zakonodajalec, ki bi jih moralo dogajanje zaskrbeti, pa se pretvarjajo, kot da to ni njihov problem, pa v resnici je in bi morali ukrepati.

Samo za osvežitev spomina. Pro plus po novem ne oddaja več prizemno, torej Pop TV in Kanala A ni več mogoče sprejemati z anteno, od operaterjev pa dobi nekje med tri in pet evrov na naročnika za celoten paket programov v standardni in visoki razločljivosti. United Media s programi Sportklub, N1 in ostalimi na vsakega naročnika pobere približno dva evra. Malo manj kot evro letos in dober evro in pol prihodnje leto pa po novem zahteva Planet TV, ki prav tako kani izstopiti iz sistema dvb-t, da mu operaterji ne bodo mogli parirati z argumentom, da so njegovi programi tako ali tako na voljo zastonj.

Proplus zahteva, da so vsi njegovi programi v osnovnih programskih shemah. Tudi Sportklubu uspeva glavnino programov v standardni razločljivosti umestiti v začetne sheme, HD pa je v doplačljivih. Tudi Planet TV bo zagotovo želel ostati v osnovnem naboru, čeprav bo dražji. Operaterji se vsi po vrsti bojijo, da bi kljubovanje tem zahtevam pomenilo odliv naročnikov k tistim konkurentom, ki te programe imajo. Nekaj pa k moči izdajateljev prispeva tudi 112. člen zakona o medijih, ki določa, da operaterji morajo razširjati programe, če obstajajo tehnične možnosti, a ne govori o plačevanju za vsebine. Glede na to, da so vsi operaterji podražili svoje televizijske naročnine (in »trojčke« oz. »četverčke«), se mogoče komu od njih, ki ne bi pristal na nove pogoje Pro plusa (in Sportkluba), umaknil njegove programe in obdržal stare cene, mogoče sploh ne bi godilo tako slabo. A niti eden od velikih ni upal poskusiti s to taktiko.

Uporabniki so pri vsem skupaj stisnjeni v kot zaradi več razlogov.

Ker izdajatelji izkoriščajo svojo moč – večinoma delujejo po sistemu »vzemi ali pusti«. Operaterji pa se bojijo odliva naročnikov, če bodo pustili in ostali brez določenih programov.
Ker med operaterji ni prave konkurence. Vsi ponujajo podobno in so poleg tega lastniško povezani z izdajatelji (Telemach z United Media, Telekom s Planet TV), zato lahko izvajajo nelojalno konkurenco in morajo tudi ostali operaterji pristajati na izsiljene pogoje, da ne ostanejo brez vsebin.  To so isti operaterji, ki kljub svoji finančni moči ne zmorejo slediti spletnim trendom in uporabnikom raje priporočajo varnostno vprašljive rešitve.

Ker je cenovna in »paketna« politika taka, da gledalcu ne ostane drugega, kot da s stisnjenimi zobni požre podražitve. Preklic naročnine iz bojkota ni realna opcija, ker potem uporabniki ostane ne samo tudi brez vseh ostalih televizijskih vsebin, ki bi jih rad gledal, ampak še brez hitrega interneta za razumno ceno. Kot sem že pisal, je samostojna naročnina na internetni dostop nesorazmerno draga in vrh vsega še počasna.

Ker je politika države in regulatorja glede digitalne televizije povsem zgrešena. Izdajatelji programov ne samo, da s prenehanjem oddajanja na platformi dvb-t izničijo glavni argument operaterjev, zakaj ne bi plačevali za programe, ampak se tudi otresejo ne ravno zanemarljivih stroškov (10 tisoč evrov na megabit pasovne širine na mesec). Regulator tudi nikoli ni dopustil plačljive prizemne televizije, tako da se v zraku ni mogla razviti konkurenca kablašem. In televizijske hiše nimajo nobene obveze oddajati prizemno, ne glede na to, kakšen tržni delež imajo.

Ker je zakonodaja zastarela in neprilagojena dogajanju v panogi. Omenjeni 112. člen se naslanja na anglosaksonsko načelo »must carry«, po katerem operaterji morajo razširjati naprej programe, za katere jim izdajatelji z ustreznim dovoljenjem dostavijo signal. Princip so v Kanadi, ZDA, Veliki Britaniji in drugod uvedli, da operaterji ne bi izsiljevali izdajateljev in da bi bila zagotovljena medijska pluralnost. Ampak so sistem hkrati zastavili tako, da brezplačno prizemno oddajanje ne vpliva na možnost pogajanj za »odmene«. Se pravi, da izdajatelji od operaterjev lahko zahtevajo plačilo, čeprav so v zraku njihovi programi prosto vidni. In obenem so lahko tudi v dvb-t podobni paketi kot v kablu in IP TV.

Kaj torej storiti?

Treba je zagotoviti, da bodo programi še naprej vidni prek antene in da to ne bo vplivalo na pogajanja med operaterji in izdajatelji programov. Nujna je sprememba zakonodaje in mogoče tudi modela prizemnega oddajanja. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) mora čim prej, če že ni prepozno, omogočiti plačljivo prizemno televizijo, da se razvije cenovno ugodna konkurenca fiksni. Akos in Agencija za varstvo konkurence (AVK) bi morala poleg tega najmočnejšim televizijskim hišam (Pro plusu) dodeliti status izdajatelja s pomembno tržno močjo, kot ga imajo glavni operaterji na telekomunikacijskem področju. In jim s tem določiti nekatere obveze, med njimi oddajanje prek dvb-t. Če zakonodaja ne omogoča dodelitve takega statusa, jo je treba po hitrem postopku spremeniti. AVK pa bi moral preveriti tudi morebitne zlorabe prevladujočega položaja in vertikalnih integracij.

Regulatorji (mogoče spet v navezi z zakonodajalcem) bi morali doseči, da bi operaterji ponujali osnovno programsko shemo, sestavljeno samo iz nacionalnih (TV Slovenija) in tistih kanalov, za katere ne plačujejo ničesar. Vse plačljivo naj gre v dodatne opcije. In skrajni čas je za posodobitev t. i. univerzalne storitve, ki od operaterja, ki jo zagotavlja (Telekom Slovenije) še naprej terja hitrost dostopa do interneta iz časov klicnega dostopa. Evropska digitalna agenda in tudi slovenska strategija telekomunikacij govorita o hitrosti 30 megabitov za vse do leta 2020 in hitrostih 100 Mb/s za večino uporabnikov. Torej naj bo 30 megabitov spodnja meja pri ponudnikih. In naj bo obvezno tak dostop do interneta ponujati tudi samostojno, po neoderuških cenah. Če ne drugače, z vpisom pravice do širokopasovnega interneta v ustavo.

Država se zadnje časi hvali, kakšen napredek dela na področju informacijskih tehnologij. Tu je njena priložnost dokazati, da dejansko zna kaj premakniti naprej in popraviti okolje, ki je v škodo končnim uporabnikom. Če bodo ponudniki žic in vsebin še naprej delali po svoje, brez kakršnih koli obveznosti, bo šlo vse skupaj samo še na slabše in predvsem na dražje. Uporabniki druge možnosti protesta, kot da množično odpovemo storitve in se preselimo v kameno dobo, nimamo. Zato bo končno moral ukrepati še kdo drug, ki ima kakšen vzvod.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja