Xiaomi Mi A1: Zelo dobra vrednost za denar, a brez iskrice
Matjaž Ropret 21. novembra 2017 ob 11:02

Definicija, kakšen je lahko ali sploh sme biti telefon za 250 evrov (ali še manj, odvisno od dneva in trenutne akcije), se dramatično spreminja. In s predstavniki tega razreda, kot so Huawei P10 Lite, Moto G5 Plus in Xiaomi Mi A1 smo prišli do točke, ko za tak denar, brez operaterskih »subvencij«, lahko dobimo polnofunkcionalen, hiter, vzdržljiv, včasih celo vznemirljiv mobilni vseopravilnik. Mi A1 sem skoraj polovico malo več kot dvotedenskega preizkušanja uporabljal za primarno napravo in je bil prvič, da bi lahko z nečim tako poceni držal tudi na dolgi rok. Ne bi ravno užival, zdržal pa bi, ta telefon je dovolj dober.

Kot prvo, zelo kvalitetno je izdelan. Pojava ni nič posebnega, Redmi Note 4 je za moj okus bolj ljubek. A1 bi bil lahko manjši, je pa kovinski, z dobro obdelavo materialov in deluje trdno. Tudi občutek v roki je fin, kot rečeno pa se mi zdaj dlani že navajajo na ožje modele zasloni 2:1, tako da je tale rahlo širok za moj okus. Fotoaparat ima nekaj izbokline, a ta ne moti pretirano, edino po mizi lahko drgne. Prstni odtisi se na zadnji strani, ki je v mojem primeru zlata, skoraj ne poznajo. Praske pa za zdaj tudi ne. Lepo je, da so za priključek izbrali USB-C, da so ohranili tudi izhod za slušalke in infrardeči oddajanik (za daljinski upravljalnik). Manj spodbudna pa je odsotnost NFC-ja, s čimer odpade Urbana in še kaj, in tudi umanjkanje programske podpore za radio, ker čipovje zanj je prisotno.

Preden se posvetim programski opremi, ki je vendarle glavna atrakcija, se bom še malo pomudil pri glavnih vidnih in slišnih značilnostih. Zaslon ima diagonalo 5,5 palcev, kar je bila v obdobju razmerij stranic 16:9 zelo pogosta velikost. A to obdobje se končuje in priča smo prehodu na 18:9 oz. 2:1 ali še bolj potegnjena razmerja (iPhone X ima kar 19,5:9). Saj s starim formatom ni kaj dosti narobe, če so tipke pod zaslonom, še toliko manj, je pa res, da pri večini aplikacij bolj prav pride višina kot širina in da nova forma omogoča za kakšen milimeter ožjo napravo. Vsak milimeter pa se pri držanju v dlani hitro pozna. Vseeno imam več pripomb na kakovost ekrana kot na njegovo geometrijo. Ločljivost je v redu, vidljivost z različnih kotov tudi, mu pa manjka svetilnosti, kontrastov in živahnosti. Barve so ves čas nekoliko obledele in razlika med teminami in belinami povprečna, svetlost pa je treba imeti nastavljeno precej visoko. Za sonce ima avtomatika še nekaj rezerve, a ne prav veliko. Glede na ceno se ne morem prav zelo pritoževati, sem pa videl že kakšen lepši zaslon tudi v telefonih, ki ne stanejo prav dosti več.

Vseeno je večpredstavnost kar dobra, ker zvočnik sploh ni slab. Je glasen, premore nekaj globine in frekvenčnega razpona, predvsem pa pri višji glasnosti ni popačenja ali hreščanja, kot ga je mogoče slišati pri Redmi Note 4. V strojnem pogledu je sicer bolj izstopajoča lastnost dvooki fotoaparat. Podoben je tistim, s kakršnimi se ponašata iPhone ali Galaxy Note8, ki pa sta seveda nekajkrat dražja. Objektiva ponujata različni goriščnici, standardno (široko) in dvakrat približano. Glavni pogled premore zaslonko f/2,2, »zum« pa f/2,6. Ne eno ne drugo ni sijajno, kot tudi ni velikost pik na tipalih. Zato so dnevne fotografije kar v redu, večerne in sploh nočne, pa tudi notranje ob slabši osvetlitvi pa precej slabše. V dobri svetlobi seveda je nekaj manj podrobnosti in dinamike kot na posnetkih prej omenjenih najdražjih telefonov, vseeno pa je zajeto in predstavljeno na končnih datotekah presenetljivo dobro. Tudi način HDR opravi svojo nalogo kar zgledno, čeravno malce počasneje kot na najboljših fotofonih. Boljši je kajpak standarden pogled, zato pa se je s »teleobjektivom« že mogoče malo igrati z globinsko neostrino.

Celo pod umetno svetlobo in v mraku se da narediti kakšen povsem uporaben posnetek, se pa kakovost v takih razmerah vseeno precej hitro poslabša. Prikrade se šum, podrobnosti izginjajo, barve bledijo. Ali pa so fotografije celo stresene, saj objektiv ob povprečni goriščnici in pomanjkanju optične stabilizacije pač dobi premalo svetlobe in je čas osvetlitve predolg. Kakšnih bistrih programskih trikov, na kar se v veliki meri zanaša Googlov Pixel, tu ni. Presenetljivo pa so zelo spodobni in visokoločljivostni panoramski posnetki.

Umirjevalnik ali pa vsaj kakovostni algoritmi za to nalogo manjkajo tudi pri videu. Ta je res lahko v 4K, vendar ni nič posebnega. Sprednji fotoaparat je tipičen predstavnik tega razreda s petimi milijoni točk. Povsem zadovoljiv za sefije, a absolutno preslab za kakšno vloganje ali druge resnejše namene. Fotografska aplikacija bi bila lahko bolj izpiljena in z več možnostmi, niti velikosti fotografij ni mogoče spremeniti, jo je pa možno vsaj kadarkoli priklicati z dvojnim pritiskom na tipko za vklop.

Baterija po številkah ni najbolj zmogljiva, a preseneti z dobro vzdržljivostjo. Tisti dan, ko sem jo med testom najbolj obremenjeval, sem proti koncu popoldneva, ko se je končala konstantna osemurna tortura, imel še skoraj polovico napolnjenosti. Res pa je, da sem bil večino časa jahal wi-fi. Naslednji dan, ko sem se precej več zanašal na mobilno omrežje, so odstotki padali hitreje, a vseeno sem brez težav prikrmaril do spanja. Ob zmerni uporabi bi se najbrž izšlo tudi za dva dni brez vmesnega polnjenja. To sicer poteka z običajno hitrostjo in brezžičnega ni. Čitalnik prstnih odtisov je kar zanesljiv, ni pa najhitrejši. Nekateri drugi telefon odklenejo res hipno, tu pa je treba trenutek počakati. Drugače pa je krmarjenje po sistemu precej hitro in odzivno. Nisem opazil kakšnega zatikanja, kvečjemu občasno sekundo ali dve daljše nalaganje aplikacij kot na zmogljivejših telefonih. Se pa poznajo štirje gigabajti delovnega pomnilnika, saj se aplikacijo »zapirajo« šele, ko res že nekaj časa niso v uporabi ali uporabnik odpira množico drugih. Kar se tiče hitrosti bi res zlahka presedlal na ta telefon, veliko bolj bi me motili zaslon, velikost in še kakšna druga pomanjkljivost.

Snovalcem pa absolutno štejem v dobro, da so vgradili 64 GB bliskovnega pomnilnika za shranjevanje podatkov (mislim sicer, da obstaja tudi različica 32 GB, a bi se ji sam izognil) in dodali še režo za pomnilniško kartico. Sploh za ta denar je shramba radodarna in komur bo prostora premalo, ga lahko hitro poveča. In ker je telefon s Kitajske ter v osnovi ni namenjen slovenskim omrežjem, sem bi tokrat še malo bolj pozoren na kakovost klicev. In bil tudi tu presenečen, saj so bili pogovori jasni in razločni. Tudi s sprejemom signala nisem imel težav. Enkrat na začetku preizkušanja se mi je zdela hitrost prenosa podatkov v mobilnem omrežju prenizka, še posebej, ker je drug telefon zraven bite pretakal bistveno hitreje, a se kasneje kaj podobnega ni več pojavilo, tako da je verjetno šlo za trenutno motnjo.

In zdaj malo več o programski opremi. Čista namestitev Androida je istočasno največja vrlina in tudi ena največjih slabosti tega telefona. Preden pojasnim zakaj, naj povem še, da čisti (»stock) Android ni enak Androidu na Googlovih Pixlih. Tam je že kar opazno modificiran in z določenimi funkcionalnostmi, ki jih osnovna različica, kakršno dobijo drugi proizvajalci, nima. Glavne prednosti so seveda hitrost, pregleden, prečiščen vmesnik, nobenih podvojenih aplikacij in ažurne nadgradnje. Pomanjkljivost pa je odsotnost nekaterih zelo uporabnih funkcionalnosti, ki jih proizvajalci dodajo v svoje androidne preobleke in jih je težko dobiti z aplikacijami. Pri Xiaomiju so to na primer dvakratni trepljaj za bujenje zaslona, barvni profili ekrana, več možnosti med hitrimi bližnjicami in radio (FM). Vse to je na voljo pri modelu Redmi Note 4, medtem ko ima A1 samo dvakratni pritisk tipke za vklop za priklic fotoaparata, ostale finte manjkajo. Niti aplikacij, kot so skener (kod qr, dokumentov, …), diktafon ali Mi drop, ki omogoča pošiljanje datotek drugim telefonom Xiaomi, tu ni. Edina je Mi remote za izkoriščanje vgrajenega infrardečega oddajnika. Izgled je sicer stvar okusa, Xaomijev MIUI ni napačen, malo bolj barvit od Googlovega vmesnika, a hkrati ne prenačičkan, ima pa iphonovski princip domačih zaslonov. Čisti vmesnik ima klasičen predal s aplikacijami, tu dosegljiv s potegom navzgor, obvezno iskalno vrstico na vrhu domačega zaslona in hitre komande pri aplikacijah, ki jih podpirajo (dolgo pritisk na ikono, podobno kot 3D Touch na iPhonu).

Odsotnost dodatkov telefon več kot kompenzira s hitrostjo. Vse deluje brez zatikanja in spodobno hitro, mogoče je treba malo počakati na zagon katere od aplikacij ali na obdelovanje fotografij HDR, toda v tem cenovnem razredu še nisem videl odzivnejšega telefona. Redmi Note 4 z enakim procesorjem, res pa s tremi gigabajti pomnilnika, je bolj dojemljiv za občasna spotikanja. Kar pa se tiče posodobitev. Takoj na začetku sta bili dve, ena sistemska s kopico popravkov, druga za oktobrske varnostne novosti. Novembrskih še ni, prav tako je različica Androida še vedno 7.1.2, torej ta zadeva vendarle zaostaja za Pixli in Nexusi. Zares pa se bo, ali pa tudi ne, vrednost vključenosti v program Android One izkazala na dolgi. Po približno letu od začetka prodaje proizvajalci bolj ali manj pozabijo na posamezen model telefona. Če bo Mi A1 vsaj v drugem letu življenjske dobe še dobival nadgradnje in varnostne popravke, potem je v čistem Androidu nekaj smisla. Drugače pa bi bili za uporabnike verjetno več vredni proizvajalčevi dodatki.

Kam torej sodi ta izdelek? Ga je smiselno naročati s Kitajske ali mogoče najti v kateri od evropskih držav, kjer je uradno na voljo, namesto nakupa enega od telefonov s servisom s Sloveniji ali mogoče Motorole iz Nemčije? Kadar je v akciji ali se zanj dobi kupon za popust in se tako končna cena, skupaj z davkom in uvoznimi stroški ustavi pod 230 evri, je zelo zanimiv telefon. Hitrost delovanja je neprekosljiva v tem razredu, dvooki fotoaparat z optičnim »zumom« pa tudi ni prav pogost. Imajo pa konkurenčni modeli za le malo višjo ceno tudi kakšno prednost, denimo v zaslonu, dodatnih funkcionalnostih, NFC-ju, kakšnemu uspeva biti tudi prijaznejše oblike in velikosti. Android brez navlake mi še vedno vzbuja mešane občutke. Omogoča odzivnost in potencialno ažurnejše posodobitve, izpušča pa marsikatero priročno funkcijo. Vsekakor je Xiaomi Mi A1 po razmerju med plačanim in dobljenim v samem vrhu, vseeno pa ni med mojimi najljubšimi letošnjimi telefoni. Da bi bil, je premalo poseben, preveč se drži ustaljenih vzorcev. Kar je škoda, nikakor pa ni presenetljivo.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja