Wiko View: Poceni in poštena zmes novega in preizkušenega
Matjaž Ropret 15. maja 2018 ob 13:27

Francoska znamka Wiko se je na domačem in še nekaterih trgih (Portugalska, Italija, …) že dobro zasidrala. V Sloveniji je doslej nastopala zgolj v najnižjem cenovnem razredu in dokler čakamo na nekoliko ambicioznejše telefone View 2 sem si ogledal še prejšnji, toda še vedno aktualen model View.

To je dokaj poceni telefon, v prosti prodaji stane približno 170 evrov. To pa je področje, kjer je običajno kar težko ločiti zrnje od plev in kjer se morajo izdelki kar dokazati, saj tekmujejo z veliko naprednejšimi v ponudbah operaterjev za podobno ceno (in še na obroke). Zanimivi so zato pretežno za kupce, ki jim ni do vezav in ki plačujejo osnovne (predplačniške) pakete mobilne telefonije.

To je bil moj drugi konkreten zmenek s katerim od Wikov, lani sem se že igral z enim, še cenejšim. In kot že takrat je tudi tokrat pustil presenetljivo dober vtis. Seveda se da najti marsikatero kritiko, v primerjavi s sodobnimi paradnimi telefoni bi bilo »narobe« skorajda vse. Ampak treba se je zavedati cenovne umestitve, predvsem pa modeli te znamke res ne izgledajo kot samo generični »kitajci« z drugačno oznako. No, jasno je, od kod je zasnova.

V bistvu je View hecna zmes novih in starih konceptov. Ima že potegnjeno razmerje zaslona (18:9 oz. dve proti ena), čigar diagonala se ustavi pri 5,7 palcih. Toda samo ohišje je še stare šole. Pokrov se odstrani (zelo težko!) in razkrije zamenljivo baterijo, kar je zdaj že huda redkost, dve reži za kartici microSIM, tudi ta velikost »simke« je v izumiranju, in režo kar pomnilniško kartico microSD. Upal bi si staviti, da bodo prihodnji modeli že imeli enovito ohišje z danes standardnim izvlečnim pladnjem za kartice. Zadnja stran je v mojem primeru zanimiva temno zelena z rahlo drugačnim odtenkom čitalnika prstnih odtisov. Ta mimogrede deluje povsem spodobno. In tudi dovolj trden občutek daje vse skupaj – zato pa si tudi skoraj polomiš nohte, ko odpiraš zadevo. Na starejšo osnovo opominjata še priključek microUSB (še obrnjen na glavo) in povprečen zvočnik na zadnji strani.

Navkljub na prvi pogled nič kaj hudim specifikacijam najbolj izstopa zaslona. Ločljivost je s 720 x 1440 res bolj na spodnji meji sprejemljivosti, toda poleg sodobnega razmerja je tudi živahnost in vidnost z vseh kotov kar solidna. Podobno je s fotoaparatom. Presenetljivo hitro se zažene in tudi njegovi rezultati so več kot samo zasilni. Če svetlobne razmere niso prezahtevne, so fotografije čisto lepe. Podrobnosti ne razpadejo takoj ob začetku povečevanja, dinamika je solidna in barve korektne, čeprav občasno malo premalo izrazite. Tudi obdelava načina HDR, čeravno ne hipna, je dovolj hitra. V prehudi protisvetlobi in mraku seveda View zaide v težave. Video se da snemati v polni visoki ločljivosti, verjetno pa smo si na jasnem, da je to samo in izključno za beleženje spominov, ne za kakšne resnejše namene.

Pomnilniško je View v redu. Delovnega je tri gigabajte in prostora brez vstavljanja kartice (nazivnih) 32 GB. Večje pomisleke imam glede procesorja (Snapdragon 425), saj je treba pogosto malce počakati, da se ukazi uporabnika izvršijo. Ampak dobro, to ni najhujša stvar na svetu in ne govorimo in pavzah za kavo. Je pa na račun tega in nižje ločljivosti zaslona poraba baterije nizka, zato ni težave preživeti dveh dni brez vmesnega iskanja polnilnika. Povezljivost prav tako ni najsodobnejša. Priklapljanje na brezžična omrežja (wi-fi) deluje samo na 2,4 GHz, petih gigahercev čipovje ne podpira. Prav tako ni vgrajenega NFC-ja, tako da odpadejo Urbana, NLB Pay in podobne storitve ter enostavno seznanjanje z drugimi napravami.

Pri kitajskih telefonih je običajno precej večji problem od hardvera, ki je lahko čisto na nivoju, softver. Čudne androidne preobleke, nepotrebne aplikacije in možnosti, malo ali nič posodobitev. Vsaj pri različici in izgledu Androida je Wiko korak spredaj. Nameščen sicer ni čisto Googlov Android, a preobleka ni daleč stran, še posebej glede dostopa do razdelka z vsemi aplikacijami (s potegom navzgor) in njegovega izgleda. Deluje tudi dvojni pritisk na tipko za vklop za zagon fotoaparata. Od dodatkov je na voljo kvadrat nariši potezo, ki ga prikličeš, če na levi strani povlečeš navzdol (kot bi sicer prišel v obvestila). In potem v njem narišeš npr. O ali S, da skočiš v aplikacijo, ki je nastavljena na to črko. Različica Androida je sicer 7.1.2, kako je z morebitnim prehodom na Oreo ne vem. Skoraj bolj nujno pa bi se mi zdelo, da bi v Wiku na telefone potisnili kak novejši varnostni popravek, kajti na testnem je bil decembrski (2017), se pravi izpred pol leta.

Wiko View je lahko zanimiv za koga, ki bi telefon raje kupil pri domačem trgovcu, s slovenskemu trgu prilagojeno programsko opremo in tu imel tudi poprodajno podporo, kot morda iz trgovin s kitajsko robo naročal kaj strojno modernejšega in zmogljivejšega za podobno ceno. Predvsem pa celo poceni mobilniki kažejo, da tega proizvajalca ne gre prehitro odpisati in da se lahko veselimo prihoda naprednejših modelov.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja