Vsevedno televizijsko oko
Marjan Kodelja 19. marca 2016 ob 10:07

Sredi lanskega septembra je nacionalna televizija sporočila, da bodo podatke o gledanosti pridobivali tudi po novem postopku, v katerega so vključeni nekateri operaterji. Poleg (ali namesto) obstoječega sistema 450 telemetričnih naprav v izbranih gospodinjstvih. To pa pomeni, da imajo operaterji natančne podatke o navadah uporabnikov in jih tudi beležijo. Samo po sebi s tem ni nič narobe, podatki so najpomembnejši kapital vsakega storitvenega podjetja in hkrati vir morebitnega dodatnega zaslužka, vprašanje pa je, v kakšne namene jih bodo uporabili.

Natančno beleženje navad gledalcev je postalo mogoče po spremembi načina distribucije televizijskega programa oziroma ko je začela prevladovati tehnologija IP-televizije (IPTV). Pri tej pri uporabnikuna »kablu« niso sočasno vsi kanali, temveč mu najbližja centrala operaterja pošilja le podatkovni tok z izbranim. Preprosto povedano, ko na daljincu pritisnemo želeni kanal, zunanji sprejemnik (STB), priključen na televizor, pošlje zahtevo v centralo, ta pa se temu prilagodi. Tako lahko naprave operaterja beležijo številko izbranega kanala, čas preklopa in pa tudi čas gledanja. Ali jih in v kolikšnem obsegu, je stvar operaterja in dodatne opreme, ki jo namesti, tehnično pa je vsekakor mogoče.

Skoraj pa ni dvoma, da jih. Telekom Slovenije je konec lanskega leta ponudil aplikacijo Daljinec + z razdelkom najbolj gledano, v katerih so oddaje ter televizijski programi urejeni po deležu gledanosti. Ni sicer jasno, kako natančni so, a kot kaže, dovolj, da lahko vidimo, katero oddajo gleda več in katero manj gledalcev. Drugi »dokaz« pa najdemo v registru zbirk osebnih podatkov, saj so operaterji dolžni informacijskemu pooblaščencu javiti, katere vrste podatkov shranjujejo. Oglejmo si zgolj podatke o linearni televiziji, kajti ti omogočajo izračun deleža gledanosti v realnem času. V zbirki je zapisano, da Telekom Slovenije med drugim beleži »podatek o preklopu programa (ID uporabnikove naprave, datum in čas preklopa, nov kanal), identifikator ali ime programa …«, T-2, drugi največji ponudnik IP-televizije, pa »podatke gledanosti linearne televizije (telemetrija, ogled nazaj), preklope na programska mesta (kanale), čas preklopa, identifikator programskega mesta, identifikator oddaje, čas začetka ogleda, trajanje …«.

V Sloveniji naj bi dobra polovica gospodinjstev televizijski program dobivala v obliki IPTV. Naslednji velik delež pa je kabelska televizija oziroma tehnologija DVB-C. Pri tej pa je beleženje težje in omejeno, pri čemer Telemach kot največji kabelski operater v seznam pri informacijskem pooblaščencu ni zapisal, da beleži tovrstne podatke. Zagotovili so nam, da jih tudi ne. Razlika med omenjenima tehnologijama je v tem, da so pri DVB-C na kablu sočasno vsi programi. Mnogo uporabnikov tudi nima zunanjega sprejemnika, saj jim zadostuje sprejemnik v televizorju. Tehnično pa je tudi tu mogoče beležiti podatke o gledanosti, vendar le pri uporabnikih, ki imajo zunanji sprejemnik s povratno povezavo v omrežje operaterjev. To so predvsem tisti z možnostjo časovnega zamika gledanja.

Vrnimo se na začetek, na zagotavljanje statističnih podatkov o gledanosti v realnem času. V zgodbo vstopi podjetje TVBeat s sedežem v Londonu, ki ga je ustanovil Robert Farazin. Ta obljublja televizijskim hišam pravočasne in natančnejše podatke o gledanosti od trenutnega ponudnika AGB Nielsen. Na spletni strani so tudi zapisali oziroma narisali, od kod analitični sistem pridobiva podatke. Ne zgolj od virov, ki smo jih zapisali, temveč tudi od televizijskih aplikacij, pametnih televizorjev in tako naprej. Da ne bo pomote – s tem ni nič narobe. Ponudnik statistične analize prodaja svojim strankam, operaterjem pa (verjetno) plačuje, da mu zagotavljajo podatke v realnem času. Na Telekomu Slovenije so nam tudi že potrdili, da sodelujejo z omenjenim podjetjem, kar pomeni, da ta svoje analize gledanosti gradi tudi na podatkih njihovih naročnikov.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja