Vprašanje, če bom doma še kdaj imel tako dober wi-fi
Matjaž Ropret 27. marca 2018 ob 12:41

Izbira primernih naprav, postavitev in nastavljanje (brezžičnega) omrežja že tako ali tako ni ravno trivialno opravilo. Naj bo doma ali še toliko bolj v poslovnih prostorih. In kompleksnost se še bistveno poveča, ko en sam usmerjevalnik ni dovolj za pokrivanje vseh sob. Rešitev je več, toda nekatere so bolj zasilne in nerodne, med te spadajo različni podaljševalniki dosega in podobni pripomočki, druge, kot so novejša omrežja »mesh«, pa zahtevajo več načrtovanja in so bistveno dražja. Nekaj tednov sta mi zračne podatke po hiši pošiljali dostopni točki Aruba, ki sodita med še eno profesionalno možnost.

Ponudnika Aruba Networks je pred časom prevzel Hewlett Packard Enterprise in zdaj njegove omrežne naprave ponuja v sklopu svojih celovitih rešitev.  Dostopni točki (model 210), ki sem ju preizkusil, nista vrste mesh. Pri teh uporabnik kupi dve ali več napravi, od katerih ena deluje kot usmerjevalnik, ostale pa se povežejo z njo in skupaj vzpostavijo enotno omrežje po večji površini. V praksi nam tega žal še ni uspelo testirati, je pa v teoriji taka konfiguracija predvsem primerna v prostorih, ki ni nimajo razpeljanih kablov temveč je od usmerjevalnika naprej treba vse reševati brezžično. In če imajo v omrežje povezane naprave »občutek«, da je povsod ena sama »mreža«, imajo uporabniki precej manj težav, ko prehajajo iz ene sobe v drugo. Ob podaljševalnikih se namreč signal lahko izgublja. Telefoni in računalniki pa lahko predolgo vztrajajo pri slabši povezavi z bolj oddaljeno omrežno napravo. Kar je še bolj pogosto pri postavitvah, kjer ima vsaka dostopna točka svoje omrežno ime (SSID).

Za domove ali poslovne prostore, kjer je potegnjenih vsaj nekaj kablov, je Arubina rešitev bolj primerna. Treba je razpostaviti dovolj dostopnih točk, da pokrijejo celotno kvadraturo, lepota vsega skupaj pa je v tem, da se povežejo v gručo in podobno kot mesh delujejo kot enotno omrežje. Le da gre zadeva še precej dlje. Na začetku se sicer moji nista sami »našli«, ampak ko sem obema nastavil isto ime, sta bili takoj povezani. In potem je mogoče nastaviti kakrško koli navidezno številko IP uporabnik želi, upravljati promet po parametrih, ki bi bili na internetu očitna kršitev nevtralnosti, znotraj podjetja pa lahko pomagajo pri nemotenem delu (denimo prednost skypu in blokiranje česa neželenega), nastavljati različne podrobnosti, ki daleč presegajo domače potrebe. Vse skupaj deluje precej lepše kot s spajanjem naključnih dostopnih točk ali repetitorjev v en wi-fi, uporabniki (skoraj) ne čutijo, kdaj se je zgodil preklop, ko se sprehajajo naokrog, v nadzorni plošči Arub pa je mogoče vsak trenutek videti, katera naprava je povezana na katero točko. Za spletne pogovore sploh ni težav, »linija« ni padla niti za desetinko sekunde, in tudi ko sem gledal video 4K in šel na drugo stran stanovanja, se je predvajanje morda ustavilo za sekundo ali dve, nato pa nemoteno potekalo naprej.

Tudi hitrosti so bile odlične. Uradno ta model dostopne točke, ki je bolj na dnu Arubine ponudbe, podpira protokol ac. V praksi že moja kabelska linija ni dovolj zmogljiva, da bi lahko šel do skrajnih teoretičnih hitrostnih meja, se je pa hitrost zelo približala tisti, ki jo dosegam po žicah. Tudi doseg je bil soliden, verjetno pa bi bil še boljši, če bi napravici namestil pravilno, ne zgolj provizorično. Toda vrtanje lukenj v steno ali strop zaradi nekajtedenskega preizkusa je pač odpadlo.

Seveda je tudi za vsako povezano napravo mogoče določati, kakšne pravice ima v omrežju. In za obiskovalce lahko administrator vzpostavi »omrežje za goste« z omejeno hitrostjo in še čim. Je pa vse skupaj prilagojeno brezžični komunikaciji. Saj trend gre v to smer, danes ima vse manj prenosnikov še vgrajene omrežne priključke, s prilagojevalniki (na USB oz. USB-C) se marsikomu ne da ukvarjati, in vse bolj na internetu »visimo« s telefoni. V dostopna točko pride en kabel za signal in napajanje (da ni treba gledati še na to, od kod bo prišla elektrika). Vse ostalo, če je treba zagotoviti še kable za vsako mizo zaposlenih, je treba reševati s siceršnjimi omrežnimi stikali.

Kot sem nakazal že prej, je taka dostopna točka namenjena postavitvi na steno ali na strop. Najboljša možnost je prav stropna. Točka visi z antenami navzdol, kabli pa do nje pridejo po kanalu nad stropno oblogo. Kadar ni obešena, reč z običajnimi kabli sploh ne more dobro stati, ker sta priključka na »spodnji« strani. Vendar, kot rečeno, namenjena je profesionalni namestitvi, kjer je vse pripravljeno, da visi, kot mora. Za okolja, kjer je treba pokriti čuda pisarn in zaposlenim zagotoviti nemoteno povezanost s svetom in notranjimi shrambami dokumentov, so take dostopne točke zagotovo privlačna možnost. Za domače okolje pa kajpak pretirana, četudi bi se jih dalo kje kupiti samostojno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja