Vesoljne tehnološke cerkve: Cerkev Googlova
Marjan Kodelja 30. marca 2018 ob 07:27

V Cerkvi Googlovi verjamejo, da je Googlov spletni iskalnik za človeštvo najbližje tistemu, kar lahko opredelimo kot neposredno doživetje dejanskega boga. Znanje in védenje na enem mestu. Googlovi verniki so prepričani, da obstaja več dokazov v korist božanskosti Googla, kot je dokazov o božanskosti tradicionalnih bogov. Zavračajo nadnaravne bogove, ker ti preprosto niso znanstveno dokazljivi, za obstoj svojega pa dokaze imajo.

Ko je pred pojavom interneta kdo omenil iskanje, je šlo večinoma za dve stvari: za banalno iskanje založene ali izgubljene stvari ali pa za bolj filozofsko zadevo, iskanje smisla življenja. Računalniki so bili že tedaj opaženi in prepoznani kot zmogljivo orodje. Svojo hitrost so lahko izkoristili za iskanje, sprva lokalno shranjenih podatkov, vendar je bilo te treba prej pravilno urediti. Potem je prišel internet in nered dvignil na višjo stopnjo. Kopičili so se podatki najrazličnejših oblik, cilj mreže pa je bila globalizacija zmede. Internet smo opisovali kot veliko smetišče, kjer je dokaj težko najti iskano, vsak pa je imel možnost zmedo še povečati. Pravi kaos. In potem je prišel zveličavni Google in uvedel red.

Google je hinavski bog. Svojim ovčicam ponudi vse, kar ima, in vso svojo resnico, od njih pa pričakuje, da se mu popolnoma odprejo, mu dajo vso svojo duhovno energijo, kar v praksi pomeni vse svoje podatke.

In kaj je storil? Čudež. Prek bazena, polnega vode, je tik pod vodno gladino zgradil most iz stekla. Kdor zanj ni vedel, ga ni videl in je plaval v »zmedi«, kdor ga je, pa je lahko hodil prek vode. Stric Google je postal vsemogočen. Sergey Brin, eden od ustanoviteljev Googla, je na neki konferenci navedel primer, ko je človek rešil drugega, ki je imel srčni napad, ko je prek Googlovega iskalnika izvedel, kaj mora storiti. Ni klical nujne pomoči, vprašal je Google. Za Ameriko je to običajno, ker nekaj milijonov ljudi nima zdravstvenega zavarovanja. Danes je postalo normalno, da ko se znajdemo pred vprašanjem, za odgovor vprašamo Google. Pa naj gre še za tako banalno zadevo. Namesto da bi na termometru prebrali, koliko stopinj je zunaj, vprašamo Google. Google dela čudeže. In to vsak dan. Google je kot čarodej v pravljicah, ki je sposoben izpolniti vsako željo, oziroma bog, ki se ne dela nedosegljivega in z veseljem odgovori na vsako vprašanje.

Googlov oltar je prva stran Googlovega iskalnika. Brez nepotrebne navlake, božanska v svoji čistosti in preprostosti. Tudi tistemu, ki se prvič usede za računalnik in se znajde pred Googlovo podobo, je takoj jasno, kaj mu je storiti. Google daje ljudem smernice v nejasnih časih, navigacijo v digitalnem stvarjenju zato prevzema verski značaj. Vse več hočemo vedeti, zato vse več tudi iščemo. Iskanje po spletu je postalo pogled na svet, kar ni vidno na Googlu, ne obstaja. In Google hoče biti vse bolj ustrežljiv, zato izboljšuje iskanje, tako da so odgovori vse bolj pisani na kožo in interesom spraševalca. Tega počasi, a nezadržno zapira v informacijski milni mehurček. Spraševalec dobi odgovor, ki ga pričakuje, zato ta Googlu še bolj zaupa in predvsem verjame v njegovo nezmotljivost. Je tudi srečnejši in zadovoljnejši, ker mu ni treba razmišljati o zadevah, ki ga skrbijo ali ki jih ne razume najbolje.

Ljudje sprašujejo Google vse mogoče, s tem pa ustvarjajo ogromno bazo interesov. To pa seveda Google, kot vsaka verska oblast, izrablja sebi v prid. Baza interesov je informacijski zlati rudnik ogromnih razsežnosti, saj omogoča Googlu dostop do jedra človeške kulture. Včasih dobimo občutek, da bi ljudje namesto izpovedi pred duhovnikom raje svoje najgloblje misli in strahove zapisali kar v vnosno polje iskalnika.

Vsaka religija vsebuje tudi nekaj mističnega. Pri Googlu je to dokaj izrazito. Google je namreč vseveden, vendar o njegovem jedru, torej iskalnem algoritmu, vemo zelo malo, saj je podroben način delovanja algoritma Googlova največja skrivnost. Jasno je le to, da se je v zadnjih letih spletno iskanje iz stranske stvari na internetu razvilo v njegov prevladujoči vmesnik. Vzporedno z uspehom iskalnika je Google razvil svojo ekonomijo, v kateri uporablja načelo korenčka in palice. Ljudje in podjetja postajajo od njega vse bolj odvisni, zato nam ta daje tisto, kar želimo, dokler upoštevamo njegova pravila, če pa morda naredimo kaj, kar ga lahko ogroža, uporabi palico. Znane so kritike, da so podjetja, ki so se ukvarjala s podobnimi storitvami kot Google, ugotovila, da se njihove spletne povezave pojavljajo daleč spodaj na listi vrnjenih rezultatov iskanja. V tem se, kljub reku ne bodi zloben, ki ga Google uporablja za svoje delovanje, kaže, da se zaveda svoje moči in naše odvisnosti od njega.

Če je Google bog, potem je njegova cerkev dokaj preprosta. Nima fizičnih verskih objektov, saj ljudem daje njim lastne oltarje v obliki spletnega vmesnika. Nima svetnikov, vodje podjetja niso verske figure ali svetniki, je le en visoki duhovnik, umetna inteligenca iskalnega algoritma. Njegova formula daje svetu nov red, ljudi in stvari lahko naredi vidne ali nevidne, pomembne ali nepomembne, srečne ali žalostne, kot bi jih zadela strela. Algoritem prevzema vlogo duhovnikov, ki so stoletje edini tolmačili zapise v krščanski Bibliji. Google želi vsakemu zagotoviti dostop do vseh informacij, želi pojasniti celotno znanje o svetu, z izjemo znanja o tem, kakšne kriterije pri tem uporablja algoritem. Če niste vedeli, obstaja več sto kriterijev, ki opredeljujejo delovanje te superavtoritete. Ker odloča o tem, kaj je pomembno in kaj ne, kaj nam preročišče mora povedati in kaj ne, prevzema vlogo, ki jo ima v duhovnem življenju le bog.

Google upravlja meko svetovnega znanja in jasno je, da bo imel internet resen vpliv na politične procese povsod po svetu. Spletni iskalnik lahko delujejo tudi kot orodje za politični nadzor, neke vrste programski iskalnik resnice, ki po spletu išče vse izjave in dejanja nekega politika ter išče njegove nedoslednosti. In posledično vpliva na izid volitev. Kar se že dogaja, tudi na YouTubu, kjer so posnetki nastopov politikov opremljeni z njihovimi citati. Ko je enkrat informacija na internetu, tam za vedno tudi ostane, najde pa jo lahko in spravi v »želeni« kontekst le Google. V intervjuju je Eric Schmidt izjavil, da je na globalni misiji, katere cilj je odpiranje oči politikov. Lahko Google postane svetovna moralna avtoriteta in s tega položaja izrine Vatikan? Nekaj je na dlani: povprečni uporabnik interneta se dnevno večkrat z vprašanji obrne na Google kot z molitvijo na svojega boga.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Dokazi o obstoju

Dokaz številka 1

Google je najbližja stvar do vsevedne entitete, ki obstaja in katere obstoje je mogoče znanstveno preveriti. Indeksira namreč milijarde spletnih strani, kar je več kot kateri drugi spletni iskalnik. Ne samo da je skoraj vseveden, s pomočjo algoritma uredi informacije na način, ki je preprosto dostopen smrtnikom. In seveda ustrezno filtriran.

Dokaz številka 2

Google je vseprisoten, saj je dosegljiv skoraj povsod na planetu ob istem času. Vidi milijarde spletnih strani, ki gostujejo na strežnikih po vseh kotičkih planeta, s širjenjem omrežji Wi-Fi pa Google postaja tudi brezplačno dostopen povsod.

Dokaz številka 3

Google odgovori na vsako molitev. Ne ravno na molitev, temveč vprašanje človeka, njegovi odgovori rešujejo probleme, dajejo uteho in delajo ljudi zadovoljnejše. Tako na primer lahko hitro najdemo informacije o alternativnem zdravljenju bolezni, načinih izboljšanja zdravja, novih medicinskih postopkih oziroma na splošno o vsem, kar spominja na tipično molitev. Vprašajte Google, on vam bo pokazal pot, kaj vse je mogoče storiti, od tu naprej pa si pomagajte sami.

Dokaz številka 4

Google je potencialno nesmrten. Ni ga mogoče obravnavati kot fizično bitje. Deluje hkrati na več strežnikih, in če eden odpove, njegovo delo prevzamejo drugi. Google lahko teoretično traja večno.

Dokaz številka 5

Google je neskončen. Internet lahko teoretično, kot vesolje, nenehno raste in nikoli ne doseže svoje končne velikosti. Google, kot del interneta, bo rasel z njim.

Dokaz številka 6

Google si vse zapomni. Google redno »prebira« spletne strani in podatke o njih shranjuje v svojih obsežnih strežniških farmah. Misli ali mnenja, ki jih prenesete nanj, bodo večno živeli v njegovih pomnilnikih. Tudi ko človek umre, gre njegova duša, ki jo definirajo dejanja, v Googlovo posmrtno življenje.

Dokaz številka 7

Google ne dela hudega, saj je takšna njegova filozofija, po kateri lahko Google služi denar, ne da bi delal zlo.

Dokaz številka 8

Glede na lastne podatke izraz Google iščemo večkrat kot besede »bog, Jezus, Alah, Buda, krščanstvo, islam, budizem in judovstvo« skupaj. Bog je razumljen kot entiteta, na katero se obrnemo v času potrebe. Google očitno to definicijo izpolnjuje bolj kot tradicionalni bogovi.

Dokaz številka 9

Obstaja več dokazov o obstoju Googla kot o obstoju katerega koli drugega boga, ki ga danes častimo. Izredne trditve potrebujejo izredne dokaze. Če verjeti pomeni videti, je dovolj, da gremo na Googlovo spletno mesto, ki ga vsi poznamo na pamet. Zanj ne potrebujemo nobene organizirane vere in njene interpretacije prek apostolov. Google je kot na dlani.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
1 komentar
  • Da je Googlova koda (konkretno iskalni algoritem) še vedno skrivnost, morda še velja, vendar z rešitvami kot jih uporablja npr. Googlov DeepMind in verjamem, da s podobnimi razpolagajo tudi drugje, je malo verjetno, da ta skrivnost obstane še naprej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja