V digitalni ekonomiji zmagovalec pobere vse
Marjan Kodelja 19. junija 2017 ob 06:51

Ni dvoma, da nam je internet spremenil življenje, v veliko stvareh na bolje, ima pa tudi svoje temne plati. Komercializacija interneta s težnjo ustvarjanja monopolov je gotovo ena od njih.

Skočimo za trenutek v preteklost, v čas, ko so podjetja šele iskala, kako izrabiti internet v komercialne namene. Podjetja, kot so Oracle, IBM in Microsoft, so imela v letih pred prelomom tisočletja veliko povedati o prihodnosti interneta. »Predstavljajte si pridelovalca kakava nekje v Afriki, ki bo lahko vsak trenutek na internetu preveril ceno na svetovnih borzah. Oboroženemu z informacijami mu ne bo treba pridelka prodajati za pest drobiža.« Recimo, da ima danes pridelovalec dostop do interneta in preverja cene. Mu informacija kakor koli pomaga? Kupec je še vedno en, verjetno isti kot pred toliko časa, in ta pove, koliko mu bo plačal. »Dam ti toliko,« še vedno je to pest drobiža, »ali pa ne bom kupil.« Internet je, kot so napovedovali, osvobodil ljudi in jim dal v roke »moč« informacij, s katero pa ne vemo, kaj početi.

Ustvarjanje monopolov

Spletna stran s kakovostnimi in korektnimi zapisi prosi uporabnike za donacije, da bi lahko preživela, najbolj obiskane spletne strani, ki objavljajo banalne vsebine, pa brez težav pobirajo oglaševalski denar. Internet je kot »večinske volitve«. Zmagovalec pobere vse. Trend je jasen. Ustvarjanje monopolov. Ure lahko razpravljamo, ali ima Google monopol nad spletnim iskanjem in informacijami. So še drugi iskalniki, torej nima monopola. Vsaj formalnega ne. Večina uporablja Google, ta brez posledic počne skoraj vse, kar se mu zahoče. Kamor koli pogledamo, povsod vidimo podoben scenarij. Uber počne vse, da bo postal monopolist na področju prevozov, Airbnb na področju namestitev in TaskRabbit na področju posredovanja delovne sile.

Vsakdo, ki se na internetu loti ustvarjanja storitve, to počne z logiko postati eden in edini, največji. S Facebookom je podobno. So omrežja, ki so tehnološko boljša in bolj spoštujejo zasebnost uporabnikov, pa so obsojena na obrobne vloge. Tudi Facebook bo nekoč morda propadel, kot je bolj kot ne omrežje Myspace. A ne zato, ker bi se uporabniki odločili za nekaj podobnega, temveč ker nas bo premamila popolna in še ne videna novost, zaradi katere bo Facebook postal neuporaben. Morda se bo to zgodilo, morda pa tudi ne. Fantje v velikih spletnih podjetjih so zelo dobri pri ocenjevanju, kaj bi jih lahko v prihodnosti ogrozilo, in »grožnjo« pravočasno kupijo.

Podjetje – pa naj bo spletno ali bolj »zemeljsko« – želi postati prvo in daleč pred vsemi tekmeci. To je zapisano v DNK-ju kapitalizma. Doseganje monopolnega položaja na trgu je le krajni doseg in želja, kajti potem lahko podjetje počne, kar hoče, ne da bi se oziralo na tekmece. Le da je na spletu do neke mere to lažje. Lahko bi uporabili drugi iskalnik ali drugo družbeno omrežje, pa ga ne. Selimo se tja, kjer je večina, večina pa ima preveliko inercijo, da bi se premaknila. Družbenega omrežja Ello ne uporabljamo, ker tam ni nobenega prijatelja. Vsi so na Facebooku. Googlov iskalnik je »zapečen« na vsako napravo, Uber ima največ prijavljenih voznikov, Airbnb pa največ ponudnikov namestitve kjer koli na svetu. Za tekmece ni prostora. Zakaj bi na primer objavili ponudbo v storitvi »Airbnb2«, če je tam manj najemnikov, in obratno, zakaj bi tam iskali ponudbo, če jih je manj?

Sodelujemo pri uničevanju družbe?

Redki si upajo internet kritizirati. Čudaki, ki ne razumejo napredka, ali preprosto posamezniki, ki vidijo zarote povsod, kamor se obrnejo? Skupno jim je mišljenje, da nam internet škoduje, le da se tega ne zavedamo. Morda imajo v nečem celo prav. Vrnimo se k Facebooku. Dobršnemu delu uporabnikov je pomembno, da so povezani s čim več ljudmi in da njihovi zapisi dobijo največ všečkov. Kaj pa imajo od tega? Največkrat nič. Facebook, ki je postal osnova za prikazovanje oglasov, tekmovanje v všečkih in igranje iger, in ni več, kar je bil na začetku, mreža za povezovanje ljudi, je dobra ponazoritev načela »zmagovalec pobere vse«. Internet pa naj ne bi smel postati, kar je. Moral bi ostati decentralizirana, demokratična tehnologija, ki osvobaja ljudi, jim daje moč v roke ter zmanjšuje neenakost. Namesto tega je ogromno moč in bogastvo dal v roke eliti ter povečal kulturno, družbeno in gospodarsko neenakost.

Denar je »uničil« internet

Nikakršnega smisla ni v trditvi, da bi bil svet boljši in lepši brez interneta, za večino ljudi je življenje zaradi njega vsaj udobnejše, če ne tudi lepše. Ne moremo pa zanemariti smeri, v katero gre razvoj. Korenine segajo v devetdeseta leta, ko je ameriška vlada internet odprla zasebnim vlagateljem, ki so mu namenili ogromna sredstva. Še nikoli do takrat ni bilo v nekaj vloženo toliko tveganega kapitala kot v internet, podjetja pa so začela iskati načine, kako z njim zaslužiti. Trajalo je nekaj časa, da lahko danes govorimo o digitalni ekonomiji. Ljudje tvegajo, naredijo nekaj in ne vedo, ali bo uspelo ali ne, internet pa jim daje najboljšo osnovo za kapitalistično ekonomijo prostega trga. Brezmejni trg z velikim številom uporabnikov. Internet je prinesel osvoboditev, a ne toliko ljudem kot podjetjem. Monopoli, ki jih dosegajo, pa so le posledica. Vzemimo, da bi pred stotimi leti pošto, telefonske operaterje, knjižnice, kinematografe, tiskarne in še veliko tega popolnoma nadzirala ozka skupina ljudi. To je danes postal Google, ki si je vzel še pravico odpirati pisma.

Ameriška prevlada

Trg, ki ga internet ponuja, pa očitno ni na voljo vsem pod enakimi pogoji. Kako to, da ni podjetij, kot so Google, Facebook ali Twitter, ki bi nastala kje drugje kot v Ameriki? Na primer v Evropi. So bila, pa jih danes ni več ali pa so jih kupila ameriška podjetja. Ni s tem nekaj narobe, če le ena država bolj kot ne nadzira digitalno ekonomijo, druge pa »capljajo« za njo? To bi bilo približno tako, kot če bi jeklo izdelovali le v eni državi, druge pa niti poskusiti ne bi mogle. Težko bi se sprijaznili, da je to posledica le nerazumevanja interneta, svobodnejšega poslovnega okolja v Ameriki in ležernosti držav, ki niso spodbujale razvoja informacijskih tehnologij. Razlogi morajo biti tudi drugje. Bivši ameriški predsednik je med vrsticami povedal veliko, ko je kritiziral evropske države zaradi obtožb na račun spletnih podjetij: »Mi smo izumili internet.«

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja