Troboj televizorjev za dva tisoč evrov
Matjaž Ropret 24. januarja 2017 ob 18:15

Verjetno se za marsikoga izbiranje televizorja konča nekje pri tisoč evrih, z Marjanom vsekakor imava tako mejo. In za tak denar se že da kupiti zelo spodoben izdelek. Kar pa ne pomeni, da ni smiselno pogledati še višje po cenovni lestvici. To prinese tako boljšo sliko kot večjo diagonalo ekrana in še kakšno dodatno funkcionalnost. Nazadnje smo preizkusili Samsungov 55-palčni televizor serije 8 (UE55KS8002) za , tokrat pa ga bomo postavili ob bok prav tako 55-palčnemu Sonyjevemu modelu XD93 (KD55XD9305) in še malo večjemu 65-palčnemu Philipsu 7601 (65PUS7601). Samsung (približno 1900 evrov) in sony (cca 1800 evrov) staneta podobno, medtem ko je philips z 2500 evri nekaj dražji, a ponuja večjo sliko, v manjši diagonali pa sploh ne obstaja.

Vsi trije televizorji imajo seveda razločljivost 4K in vsi podpirajo HDR – ne po čisto vseh standardih, vendar Netflix zanesljivo deluje. Philips in sony poganja sistem Android, pri čemer se je treba zavedati, da ta na televizorjih ni enak kot na telefonih, in morajo biti aplikacije posebej prilagojene, zato je njihova izbira bistveno manjša. Samsung vztraja pri svoji platformi Smart TV, za katero je osnova operacijski sistem Tizen. Tako pri Samsungu kot pri sonyju je v središču glasovno upravljanje, medtem ko philips prilaga daljinski upravljalnik s polno tipkovnico na zadnji strani. Glede zvočnikov vsaj po specifikacijah noben od teh treh modelov ne izstopa, pri sonyju pa je še ostala podpora prikazu slike 3D (z novimi modeli se je tudi pri tem proizvajalcu poslovila). Posebnost philipsa je, pričakovano, sistem odzadnje osvetlitve ambilight, v konkretnem primeru tristranski. Vsi trije proizvajalci imajo v ponudbi še kakšen dražji zaslon, pa vendar tokrat primerjane zelo izpostavljajo. V TP Visionu (proizvajalcu televizorjev znamke Philips) so za 7601 sploh poudarjali, da je njihov prvak glede kakovosti slike v letniku 2016. Pri Samsungu KS8002 predstavlja vrh ponudbe modelov z ravnimi zasloni. Pri Sonyju pa je bil XD93 tudi najboljši primerek lanske bere, dokler niso predstavili še »zunajserijskega« ZD9, ki služi predvsem temu, da privablja kupce v salone in nato »prodaja« cenejše modele.

Primerjavo se spodobi začeti s kakovostjo slike. Samsung in Sony sta uporabila tehnologijo kvantnih pik, vendar osvetlitev zaslona ob robu, medtem ko je zaslon pri Philipsu klasičen LCD, toda sveteče diode za osvetlitev so razpostavljene po celotni zadnji površini, razdeljene v 128 segmentov. Rezultati niso presenetljivi. Philips ima najboljšo, najglobjo črnino, saj so lahko določeni deli zaslona povsem izključeni. Tudi dinamični razpon se nam je pri tem televizorju zdel največji. Glede prikaza črne nas je, glede na ceno, malenkost razočaral samsung, saj čiste temine nikoli nismo dosegli. Sony je bil ravno nekje vmes. Ne tako izjemen kot PUS7601 ali Sonyjev lastni ZD9, a vseeno pred KS8002. Po drugi strani sta oba zaslona s kvantnimi pikami nekoliko spredaj glede barvnega razpona. Barve so lahko bolj žive in skala odtenkov širša, pri čemer je Samsung kalibriran nekoliko bolj »umirjeno«, Sony pa bolj z živahnostjo v mislih. Philipsu ne manjka veliko, a se v določenih motivih kakšna barvna podrobnost izgubi. Ostrini prikaza pri nobenem od trojice ne moremo veliko očitati, vseeno pa je mogoče philips še za odtenek boljši od ostalih dveh. Vendar je pri njem obdelovanje slike za naš okus nekoliko preveč agresivno, ostala dva še posebej filme prikazujeta bolj naravno, recimo temu kinematografsko. Še posebej sony, samsung je glede tega nekje v sredini. Tudi določeni artefakti, meglice okrog subjektov na sliki, se lahko občasno pojavijo pri philipsu, kar je tudi posledica tega, kar počne slikovni procesor. Sony je pri tem »najmehkejši«. Se pa zato Philips zelo dobro izkaže pri hitrem gibanju slike, kjer do popolnosti malo manjka samsungu.

Pri philipsu je še naprej v ospredju tehnologija ambilight, ki osvetli ozadje za televizorjem.

HDR se po naših izkušnjah najbolj opazi pri sonyju in tudi pri philipsu lepo pokaže, da zaslon zmore precejšnjo svetilnost. Pri samsungu je nekoliko manj izrazit, v vseh primerih pa se s tem načinom preprečijo presvetlitve, prikažejo določene podrobnosti v temnejših delih motivov in izboljša barvna paleta. Philips ob sliki HDR zgolj doda ustrezno nastavitev trenutnemu slikovnemu profilu, sony samodejno preklopi na poseben profil HDR, pri samsungu pa je treba ročno izbrati opcijo HDR. Najbližje nam je prvi način. Na koncu tako v tej kategoriji ni jasnega zmagovalca. Philips ima svoje prednosti (črnina, dinamika, hitri prehodi), a malce slabše barve in najbolj »umetno« sliko. Čeprav je zanimivo, da se to kaže predvsem pri filmski sliki, manj pri kakšnih drugih vsebinah in še najmanj pri fotografijah. Sony je najbolj naraven in uravnotežen, za samsunga pa se nam zdi, da je z lansko serijo 8 nekoliko zaostal za razvojem pri tekmecih, ki so ga zato ujeli.

Izbira med Androidom in Samsungovim sistemom je podobno težka. Na papirju Googlov sistem obljublja nekaj prednosti, ker poganja tudi marsikaj drugega, v praksi pa je mogoče uporabnih aplikacij celo več na Samsungovi platformi. Pogrešamo vsaj aplikacije za pretočni video in mobilno televizijo, pa tudi za ogled za nazaj, kar bi zelo prav prišlo gledalcev, ki nočejo imeti zunanjega sprejemnika pri kabelskem operaterju, ampak prisegajo na kartico v televizorju. No, vsaj Youtube in ogled filmov čez trgovino Google Play sta potencialni prednosti. Pa mogoče še kakšna igra, ampak tudi glede teh je Tizen kar dobro založen. Oba androidna modela omogočata prenašanje vsebin z mobilnih naprav na veliki zaslon s protokolom chromecast, vendar tudi Samsungov model ponuja vsaj enako uporabne možnosti za take namene. Android na televizorjih zaenkrat ni izpolnil svojega potenciala, Samsung Smart TV prav nič ne zaostaja, med drugim ima še vedno najboljšo podporo za kodeke videov, čeprav ga uporablja samo en proizvajalec.

Glede upravljanja smo pri televizorjih nekoliko staromodni. Raje kot pogovarjanje z njimi imamo uporabne daljinske upravljalnike in pregledne izbirnike. Glede prvega je v prednosti Philips, Sonyjev ni napačen, a nima celotne tipkovnice za vnašanje uporabniških imen, gesel in iskalnih fraz, Samsungov pa popolnoma neposrečen, saj nima niti številk za izbiranje programa. Na srečo se ta televizor delno odkupi z aplikacijo Smart view. Samsungov vmesnik je sicer dokaj logičen, na izpostavljena mesta daje najbolj uporabljane možnosti, toda zahteva nekoliko preveč pomikanja s smernimi tipkami in določene funkcije (nastavitve, izbira vira slike, …) bi res morale biti dostopne s preprostim pritiskom na tipko na daljincu. V androidnem taboru se je morda Sony nekoliko več ukvarjal z izgledom, pa zato premalo z določenimi aplikacijami, denimo predvajalnikom videov in fotografij. Tu gre naš glas philipsu, škoda pa se nam zdi samsunga, ker bi bil z »običajnim« daljincem najmanj enakovreden.

Zvočno se noben od te trojice ne odreže tako dobro, da ne bi priporočali nakupa dodatnega zvočniškega sistema. Še največ se da iztisniti iz philipsa, ki je tudi daleč največji in najdebelejši televizor od trojice. Pri ostalih dveh gre bolj za prevlado forme nad ostalimi lastnostmi. Saj ne, da je zvok slab, marsikatero vsebino se da na teh televizorjih čisto udobno poslušati, a manjka globine, basov in čistosti visokih tonov. Ambilight pri Philipsu je še vedno nekaj posebnega in doda določen čar ogledu filma (ali česa drugega), pa tudi glasbi se zna prilagajati od lani naprej. Razen v Sloveniji očitno kupci ne mislijo tako, ampak ta lastnost je lahko tisti končni jeziček na tehtnici. Manj bi to trdil za 3D, ker smo se nekako poenotili, da je fin v kinu, in precej brezzvezen doma, kjer je učinek bistveno slabši.

Sony je stavil na nepretenciozen, ampak eleganten videz.

Na pogled je nam je bil najbolj všečen sony, ki deluje nekako nepretenciozno elegantno in njegov podstavek na sredini omogoča postavitev na kakršno koli omarico. Samsungovo nogo, ki se razteza daleč za zaslon, smo že kritizirali. Phipsovi sta bolj zanimivi in drugačni, vendar postavljeni preveč na skrajna konca televizorja, ki je že tako ogromen, kar še otežuje njegovo postavitev, če pohištvo v dnevni sobi ne ustreza tem meram.

Kot že skozi vse ocenjevalne kategorije tudi na koncu ni enoznačnega zmagovalca. Glede na tehnologijo, funkcionalnosti, izgled, ceno in predvsem dokaj naraven in uravnotežen prikaz, bi se sami najbrž odločili za Sonyjev XD93. Prednosti Philipsa PUS7601 so kakovost slike, enostavnost upravljanja, delno zvok in ambilight. Slabosti pa pretirano procesiranje slike, nekoliko slabša podpora za HDR (vsaj dokler končno ne pride nadgradnja na Android 6.0) in velikost (ne diagonala zaslona, ampak sama orjaškost izdelka). Samsung ponekod navduši (slika, programska platforma), drugod pa frustrira (daljinski upravljalnik in oblika). Komur so torej pomembne samo določene lastnosti, druge pa ne, se zlahka odloči tudi za philipsa ali samsunga, ki izstopata na več področjih kot sony.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja