The Grand Tour je nazaj in je še bolj podoben Top Gearu
Matjaž Ropret 10. decembra 2017 ob 13:43

Da, nazaj so. Najbolje plačana »televizijska« trojica se je vrnila z drugo sezono avtomobilističnega šova The Grand Tour (TGT). Prva od enajstih epizod je od petka na Amazonovem Prime Videu, tedensko bodo objavljali nove. Uvodna sezona po razhodu Clarksona, Hammonda in Mayja z BBC-jem in prestopu k ameriškemu internetnemu gigantu je rahlo razočarala, so obeti pri drugi kaj boljši? Vsaj malo že, ker so poslušali pripombe in se, kot vse kaže, znebili najbolj neumnih elementov. Ali bodo še kdaj našli prejšnje razmerje med zabavljaštvom in inteligenco, pa je še odprto vprašanje.

Ni kaj okolišiti, TGT je še vedno najbolj spektakularno posneta oddaja o avtomobilih. Produkcija je neverjetna. Počasni posnetki, bližnji kadri, preleti, različni učinki, odlična montaža, množica kamer, vse kar je posneto na cesti (ali makadamu), je res paša za oči. Tisto v šotoru je malo slabše kakovosti in tudi ne pretirano domiselno, s sceno vred. Če predvajalna naprava (npr. Xbox ali Apple TV) in televizor to podpirata, je lahko slika v 4K in HDR. Se pa slednji produkcijski ekipi vsaj pri tej zadnji epizodi ni najbolje posrečil, ker občasno rdeča malo preveč izstopa. Vseeno, slika je super.

Vsebina je področje, kjer se ekipa pod vodstvom Andyja Willmana še vedno precej bolj lovi. V prvi sezoni je bilo zelo očitno, da hočejo ohraniti nekatere najboljše lastnosti Top Geara, ker jih ljudje nenazadnje zaradi tega gledajo, pa vseeno biti dovolj drugačni. Da jim ne bi kdo česa očital ali kaj takega. Pa vse skupaj ni najbolje štimalo. Zašli so iz zabavno-destruktivnega avtomobilističnega kvazi novinarstva v že kar precej očitno klovnovstvo.  Še posebej Hammond se je zelo vživel v to vlogo s stalnim iritiranjem ostalih dveh in norčijami, ki niso imele kaj dosti povezave z zgodbo in avtomobili. Tudi trenutna inkarnacija Clarksonovega lika je degradirala iz zlovoljnega, a zabavnega in pronicljivega voditelja v  precej manj smešnega s kopico prostaških šal. In May ima veliko manj priložnosti za svoje filozofske in razlagalne vložke. Nakazuje se nekaj izboljšanja, prav optimističen pa nisem. Očitno se je treba za ameriško publiko spustiti na nižji intelektualni nivo.

Po vsebini in formi je zadeva zdaj precej bližje Top Gearu, kot je bila na začetku. Še vedno je v ospredju glavna zgodba, tokrat bolj ali manj hitra vožnja po Švici s tremi superšportniki – Lamborghinijem Aventadorjem (V12!) iz »preteklosti«, hibridno Hondo NSX iz sedanjosti in hrvaškim električnim modelom Rimac Concept One (»rimak«) iz prihodnosti. Včasih so glavno temo razbili na dva dela in vmes vtaknili še kakšen drug test ali poskus izdelave kakšne »briljantne« inovacije (pa saj ni težko!), tokrat je kar v treh delih, to pa skupaj z ostalim ne najbolj intenzivnim in koherentnim dogajanjem v šotoru malo preveč jemlje tempo oddaji. Švicarska pustolovščina je še kar smešna (denimo Hammondova domislica v Rimcu The hills are alive with the sound of … well … nothing), odlično posneta in pri gorskohitrostni etapi gledalca res zanima, ali imata bencinska avta kaj možnosti ali ju bo tiha električna zverina s 1200 konji pustila v lastnem dimu. Pa seveda, kdaj in zakaj hudiča se bo Hrček z njo zavalil pod cesto in jo pahnil v pravi mali požar (sam je na srečo dovolj hitro ušel ven). Razlog za nesrečo se dobro vidi, razkrival pa ga seveda ne bom. So pa včasih o avtih povedali več in prepiri o tem, kateri je boljši, so bili bolj argumentirani, ne na osnovnošolski ravni »moj ja najboljš’ in ne mor’š več reč’.«

Ostala je ne najbolj posrečena »Pogovorna ulica«, preimenovane prejšnje Novice, ki so bile bolj zabavne in so tudi kdaj dotikale čisto relevantnih tem. Najbolj trapasto rubriko, Celebrity brain crash, so vendarle spet nadomestili s pogovori s pravimi zvezdniki (lani so »umirali« še preden so dospeli do šotora) in njihovo vožnjo na čas po progi. Vračanje h koreninam, da pa le ne bi bila čista kopija stare oddaje, pa so si zamislili dvoboje, tokrat so soočili Davida Hasselhoffa in Rickyja Wilsona (kdor koli že to je). Zamenjali so tudi stezo, našli so tako, ki je pol asfaltirana in pol makadamska. Napačna ni, sta pa vsaj dva ovinka prepočasna in tako ni res tekoče vožnje. Ampak prejšnja proga z debelim Američanom za volanom testiranih avtomobilov je bila še bolj nesmiselna. Tudi jedec hamburgerjev se je mogoče za vedno poslovil in dvomim, da ga bo kdo pogrešal. Bi pa intervjuje Jezza lahko malo bolj osmislil in pohitril, vemo, da je tega sposoben.

Napredek je na začetku druge sezone opazen, malo več je pravega šova in malo manj težko razumljivega norčevanja. Če niso že za prvi del porabili najbolj potentne municije, bi lahko bili petki do konca februarja kar zanimivi. Je pa to predstava, čisto lepo gledljiva in dobra reklama za aktualne zvenljivke (4K, HDR, pretočni video), a kdor pričakuje, da bo, kot nekoč, skozi burkaštvo vseeno kaj uporabnega izvedel o avtih in tehnologijah, bo verjetno razočaran.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja