Matjaž Ropret 5. septembra 2016 ob 17:49

Največji sejem zabavne elektronike IFA je vedno dober pokazatelj, kakšne televizorje nam bo poskušala industrija vsiliti v prihodnjem letu ali dveh. Njene namere se ne uresničijo vedno. Dober primer je tehnologija 3D, ki je popolnoma zasenčila vse ostalo na berlinskem sejmišču pred petimi ali šestimi leti. A po drugi strani je načrt z ultravisoko razločljivostjo kar uspel. Redkeje se zgodi, da se za prevlado odkrito udarita dve povsem različni tehnologiji, kot se, če sklepamo po videnem na letošnjem sejmu, obeta z zasloni OLED in LCD s tehnologijo kvantnih pik.

Že res, da so pri 3D nekateri proizvajalci stavili na aktivno, drugi pa na pasivno tehnologijo. Vseeno pa to ni bilo v središču pozornosti in tridimenzionalni prikaz je bil v najboljšem primeru ena od lastnosti televizorja. Vrsta zaslona, način prikaza pa televizor definira. Že nekaj let čakamo na prodor zaslonov z organskimi diodami (OLED), ki jih poznamo iz telefonov, tudi v množični segment pri večjih diagonalah. Zdaj pa nas poskušajo nekateri proizvajalci prepričati, da je prihodnost drugje, v izpopolnitvi tehnologije tekočih kristalov (LCD). S t. i. kvantnimi pikami in brez filtrov, doslej nujnimi elementi za prikaz pravilnih barv in odpravljanje pomanjkljivosti osvetlitve od zadaj.

Zasloni OLED obljubljajo skoraj popolno sliko. Ker vsaka točka v matriki zaslona (pri ločljivosti 4K je takih točk 3840 x 2160, torej skupno 8.294.400, ali drugače povedano 8 megapikslov) sveti sama, se njena barva nikjer ne spremeni, če je tisti del slike črn, pa se dioda izključi in črna je zato res črna. Pri zaslonih LCD svetloba prihaja od zadaj ali od strani, kjer je niz svetečih diod (»ledic«), tekoči kristali pa skrbijo zato, da ta svetloba pride skozi, do sprednje površine zaslona, ali je blokirana. Za pravilen izris barv pa so potrebni filtri. Izumrla plazemska tehnologija je že ponujala zaslone, kjer je vsaka točka svetila sama in so bili barve žive, barvni razpon velik, črna pa črna. Toda začetne slabosti, tehnološke ovire in cena izdelave so plazemske televizorje postavile v slabši položaj proti LCD-jem, nazadnje pa so vsi proizvajalci nad njimi obupali.

Letošnjo IFO so preplavili televizorji OLED. Bili so povsod, od pionirja te tehnologije LG-ja do kopice kitajskih in drugih proizvajalcev. LG ni predstavil ali napovedal česa prelomno novega, razen podpore za skoraj vse kodeke HDR (Dolby Vision HDR, HDR10 in Hybrid Log Gamma (HLG). Je pa ob vhodu na svoj razstavni prostor, kjer je prejšnja leta stala ogromna 3D-videostena, zdaj postavil veličasten tunel iz ukrivljenih zaslonov OLED, ki je bil zagotovo ena najbolj impresivnih inštalacij tega sejma.

Svoj prvi model z zaslonom OLED, seveda pridobljen pri LG-ju, je predstavil TP Vision. Konkretna oznaka televizorja je Philips 55POS901F in kot glavno razlikovalno lastnost je ta proizvajalec pričakovano vgradil (tristranski) ambilight, znano odzadnjo osvetlitev, ki se lahko prilagaja sliki ali zvoku. Slika bo nekoliko drugačna tudi zaradi različne obdelave signala (procesiranje perfect pixel ultra HD), televizor pa podpira HDR in ima vgrajen zvočni pas s šestimi zvočniki ter nizkotoncem zadaj. TP Vision ga bo izdeloval samo v 55-palčni (139 cm) diagonali, v Slovenijo pa menda prihaja novembra s priporočeno ceno treh tisočakov.

Televizorje OLED so razstavljali tudi Panasonic, Hisense, TCL, Vestel, Skyworth in ostali manj pomembni igralci v tej panogi. Ne pa tudi Samsung in Sony. Ta dva vsaj za zdaj stavita na cenejšo tehnologijo kvantnih pik. Že samo cena omenjenega philipsa je dokaz, da so zasloni z organskimi diodami še vedno dragi, predragi za množice. Zelo dober televizor take velikosti z zaslonom LCD s kvantnimi pikami je mogoče kupiti za pol manj denarja. Hkrati pa večjih televizorjev OLED skorajda ni. Samsungova (quantum dot) in Sonyjeva (triluminous) tehnologija omogočata izdelavo precej večjih televizorjev za ne pretirane cene.

Kakšna je sploh Samsungova inovacija? V osnovi so kvantne pike majhni kristali, premera nekaj nanometrov, ki oddajajo svetlobo zalo natančne valovne dolžine, kadar so obsijani. Problem pri svetečih diodah, ki so osnova za osvetlitev zaslonov LCD (odkar so prenehali uporabljati halogenske žarnice), je v tem, da ni popolnoma belih. Zato je treba rumeni izvor svetlobe skozi barvne filtre prilagoditi v pravilne barve. Kar pomeni manj natančne barve, nepravilnosti in slabši razpon. Kvatne pike pa lahko oddajajo povsem čisto rdečo, zeleno in modro, kadar so izpostavljene modri sveteči diodi. Tako pri najnovejši generaciji Samsungovih zaslonov odpadejo vsi filtri, je le še plast tekočih kristalov, ki ali prepušča ali blokira svetlobo (skozi gre rdeča, zelena ali modra) in tako določa pravilen prikaz barv na zaslonu. Po zagotovilih korejskega proizvajalca tak zaslon daje sliko, ki po črninah, kontrastih in barvnem spektru pride zelo blizu temu, kar od sebe lahko da OLED. A za bistveno nižjo ceno.

Po tistem, kar je bilo mogoče videti v Berlinu, je črnina OLED-a še vedno impresivnejša, pa tudi barve so bolj žive in tam slika res izgleda, kot da je v prostoru, kot da izstopa iz zaslona. Ti zasloni pa so tudi izjemno tanki, vsaj na tistem delu, kjer ni elektronike. Verjetno pa bo za veliko večino kupcev dovolj dobra tudi slika, ki jo bodo oddajale kvantne pike. Kot je pravzaprav že zdaj prikaz solidnih konvencionalnih LCD-jev.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja