Televizijski 3d umira. Kar smo tudi pričakovali.
Matjaž Ropret 2. aprila 2016 ob 08:30

Vse od začetka pohoda ploskih televizorjev so proizvajalci v tej branži najbolj dovzetni za različne kratice in oznake, ki naj bi bolje prodajale njihove izdelke. Začeli so s hd-jem in podobnimi, ko se je to marketinško malo izpelo in smo vsi v dnevne in sobe in prostore postavili velike, jasne zaslone, pa so za nov prodajni cikel morali iznajti nekaj novega. Prva »inovacija« je bila možnost prikazovanja slike v treh dimenzijah. Kar v bistvu ni bilo nič novega, tehnologija se pogosto vrača v ciklih, ko se izkaže, da je bil prvi poskus prezgoden za takratno stopnjo razvoja.

V prvih letih tega desetletja smo tako na sejmih zrli v same 3d-televizorje. Vsi proizvajalci so jih predstavljali kot naslednjo veliko reč, kot glavni »trend«. Že takrat smo opozarjali in pisali, da se bo zadeva težko prijela, čeprav je bila tokrat tehnološko dovolj dobra. Naprave so, kot se pogosto zgodi, prehitele ponudbo vsebine. Televizijskih programov, ki bi oddajali v 3d skorajda ni bilo in jih ni. Hollywood je posnel nekaj filmov in jih izdal na blu-rayju, vendar dokaj malo. Pretvorba iz običajne slike v trodimenzionalno ni ravno posrečena. Fotoaparata ali kamere 3d ni kupil nihče. Dodatna težava je bila v tem, da domači učinek 3d-ja ni niti približno tak kot v kinu, gledalec pa zaradi očal za tovrstno sliko, še posebej aktivnih, ni več tako osredotočen na družbo, ki sedi okrog njega, kot bi bil sicer.

Kdaj nekaj je v trendu in kdaj ni?

Sčasoma so resda funkcionalnost 3d dobili skorajda vsi televizorji, potem ko so jo na začetku prodajali kot drago novost. Toda uporaba je bila menda majhna in letos sta se vsaj dva proizvajalca odločila, da je 3d odveč. Samsung ga je še vključil v nekatere dražje modele, TP Vision (Philips) pa sploh ne bo več imel v ponudbi televizorja, ki bi podpiral 3d. Na vprašanje zakaj, so predstavniki podjetja odgovorili, da »3d ni v trendu in da ga gledalci ne uporabljajo.«

Trodimenzionalni prikaz tako umira ravno zdaj, ko bi zaradi razločljivosti 4k končno lahko prikazal res lepo sliko. Še posebej pri pasivni metodi, kjer se zaslon razdeli na dve polovici, za vsako oko eno  in tako efektivna razločljivost pade na polovično (pri aktivni zaslon izmenjaje prikazuje sliko za eno in drugo oko v polni razločljivosti, v istem ritmu pa pogled zastirajo in odpirajo aktivna očala). Toda fiasko treh dimenzij je bil pričakovan in logičen. Uvedli so ga na silo, brez celostnega ekosistema in predvsem brez prikaza prave dobrobiti za uporabnika. Podobno je z ukrivljenimi zasloni v televizorjih, ki (vsaj pri običajnih diagonalah) prav tako ne prinašajo ničesar k doživetju, in bodo verjetno doživeli podobno usodo. Tudi zanje so v TP Visionu že povedali, da »niso v trendu«.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja