Sony Xperia XZ2: Nobenega odstopanja od ustaljene poti
Matjaž Ropret 24. aprila 2018 ob 19:00

Kadar proizvajalec po več letih nekaj spremeni, privajanje na novo lastnost lahko traja nekaj časa. Sony je praktično vse od popularizacije odklepanja telefonov s prstnimi odtisi vztrajal pri stranski poziciji čitalnika. Nekaterim se je zdela priročna, drugi so jo sovražili. Dejstvo pa je, da je po nekaj začetnih težavah nazadnje delovala izjemno hitro in zanesljivo, zato ni bilo pravega razloga za premik tipala na zadnjo stran telefona, a so to verjetno narekovali modni trendi in težave v ZDA, kjer so bile Xperie ves ta čas sploh brez prstne prepoznave, kar pa je postalo nesprejemljivo. In ker ima večina telefonov obroč za polaganje prsta nekje bolj zgoraj, blizu fotoaparata, sem pri novi XZ2 skoraj celoten test suvereno božal objektiv, namesto da bi polagal prst tja, kamor bi ga moral. Precej nižje, bolj za sredini telefona. Saj bi se sčasoma navadil. In odklepanje je hitro, kadar človek zadane pravo površino.

Ta sprememba je kar povedna glede celotne zunanje zasnove novega paradnega Sonyjevega telefona. Po kritikah, da so Xperie že leta enake in preveč oglate, so zdaj tole malo predelali, pa spet ne preveč. In niti ne najbolj posrečeno. Robovi so nekoliko bolj zaobljeni, na zgornji in spodnji strani zaslona jih je precej manj, zadnja stran je zdaj steklena, a na žalost preveč usločena in zato izrazito drseča, poleg tega, da poveča občutek debeline, še bolj kot pri kovinski XZ1. Previden je treba biti celo pri polaganju telefona, ker rad kam zdrsne, če površina ni čisto ravna in vsaj malo hrapava. Prav šik izgleda, še posebej od zadaj, dokler ga človek ne prime v roke in ugotovi, da je spolzek in hitro nabira prstne odtise. Če pa je v kakšnem prozornem ovitku, potem najbrž večina pomislekov odpade.

To je prvi Sonyjev fon s »polnim« zaslonom, takim z razmerjem dva proti ena, kar ni napačno, saj uporabnik v večini aplikacij dobi več vsebine – v glavnem so prilagojene za pomikanje od zgoraj navzdol –, naprava pa ostaja dovolj ozka za normalno držanje. Dober pa je tudi sam zaslon. Po papirnatih lastnostnih ni nič super-duper fensi, tehnologija je klasična LCD, ampak kupec zre v zelo kakovosten primerek. Kljub »zgolj« polni visoki ločljivosti je slika ostra, v bistvu bolj kot pri večini telefonov z zasloni OLED. Tudi kontrasti in črnine so dobri, barve živahne, da se jih prilagajati in pri vsebini HDR ekranček še dodatno razkazuje mišice.

Prav solidno z njim sodelujejo zvočniki, akoravno je Sony žal opustil pravi stereo. Zdaj po vzoru drugih (HTC, Huawei, Samsung) vgrajuje konkreten spodnji zvočnik, za kvazi stereo pa uporabi kar zgornji zvočnik za pogovore, ki pa seveda pretežno čivka z visokimi toni. Še vedno bolje kot eno samo piskalo (denimo pri LG-ju V30 ali Oneplusu 5T). In kot velika novost je vgrajen večji vibracijski motor (modul), ki lahko stresa telefon na osnovi predvajanega zvoka. Učinek je podoben kot pri igralnih ploščkih konzol PS ali Xbox s povratnim odzivom. Vsekakor zanimivo za igre, od časa do časa zabavno z glasbo in precej utrujajoče pri glasovnih vsebinah.

Izgubili pa smo izhod za slušalke. Ker je to v trendu. Prevedeno – brez potrebe, samo zato, ker tudi drugi to počnejo. Bomo videli, ali bo Sony jeseni posvojil še zaslonsko zarezo, tokrat je bilo očitno še prezgodaj. Pa ne bom rekel, da se podjetje zelo zgleduje po trendih, če se izrazim politično korektno. Drži se svoje linije in v tem mu dam prav, pa se z marsikakšno odločitvijo Japoncev ne strinjam.

Kot vedno pri tej znamki je v ospredju fotoaparat. Ali kamera, kakor koli to poimenujemo. Ker dejansko je velik poudarek na snemanju videa. Potem ko sta XZ Premium in XZ1 obvladala superpočasne posnetke, kjer akcija poteka 40-krat počasneje kot v resničnosti, so zdaj to funkcionalnost nadgradili na polno visoko ločljivost. Zaradi česar je za odtenek bolj uporabna, saj je dejansko mogoče te posnetke uporabiti, ko iz različnega materiala montiramo en kakovosten video. Vprašanje pa je seveda, kdo to v resnici počne. Vseeno, kdor rabi tako zmožnost, ima pri tej Xperiji dobro implementacijo z zelo spodobnimi rezultati, po mojem mnenju boljšimi kot jih da Samsungov Galaxy S9. Pa še število sličic na sekundo se da nastavljati.

Seveda pa je Xperia XZ2 tudi prvi mobilnik, ki zmore snemati video 4K HDR. In tu se stvari zapletejo. Najprej je treba razumeti, da kratica HDR v tem primeru ne pomeni istega kot pri fotografiranju, ampak označuje tiste prave metapodatke, ki jih kamera doda posnetku, da za televizor lahko prikaže pravilno – z večjo svetilnostjo, bolj živahnimi barvami, večjim dinamičnim razponom, itd Video brez HDR je v redu, ampak nič posebnega. Ocenjevanje tega, ki se kiti z dodatno oznako, pa je rahlo težavno. Na zaslonu telefona je to čisto nekaj drugega v primerjavi z na pogled rahlo »spranim« običajnim posnetkom. Barve zaživijo, kontrasti so odlični in tako naprej. Tudi na televizorju, ki podpira HDR, je v tem pogledu posnetek super. Na običajnem zaslonu pa vse skupaj izpade čudno, v nepravih odtenkih, nekako zadušen. Kar je kajpak logično. Težava je le v tem, da tudi na ekranih, ki ga prikažejo pravilno, ostrina ni najboljša. Tam, kjer telefon ostri, je v redu, ostalo pa je malce čudno. Ne zelo očitno, a opazi se.

Povsem pa se je zaustavilo, ko sem hotel s temi posnetki početi še kaj. Domača montaža videa HDR je misija nemogoče. Programi jih ali ne prepoznavajo ali prikažejo nekako na pol, enkrat da, drugič ne. Potem sicer zapišejo (»zrenderirajo«) izdelek, vendar se informacije o visokem dinamičnem razponu izgubijo. Enako pri prenosu na Youtube. Praktično edino, za kar so ti posnetki uporabni, je njihov ogled v izvirni obliki na samem telefonu ali na televizorju (najbolje preneseni s telefona na ključek USB). Na žalost ne morem niti pokazati razlike, a tudi če bi jo lahko, je marsikdo ne bi imel možnosti na pravilen način pogledati. Drugače pa tudi ta Xperia lahko snema tako s kodekom HEVC (h.265), ki pomeni manjše datoteke, a lahko slabšo združljivost s predvajalniki in programi za montažo, ali pa v starejšem XAVC (h.264). Pri tem težav s kompatibilnostjo ni, so pa datoteke vsaj za polovico ali skoraj dvakrat večje.

Fotografsko sicer Sony drži korak pri strojni opremi. Tipalo je zagotovo vrhunsko, tudi optika na nivoju in obdelava vsega skupaj hitra. Toda pri algoritmih zdaj še bolj zaostaja kot je že ves čas. Medtem ko Google, Huawei in ostali izvajajo trike z zajemanjem množice posnetkov in združevanjem v enega, japonsko podjetje bolj ali man ostaja pri (počasnem) izboljševanju tega, kar njegovi fotoaparat počnejo že leta. Na fotografijah je to lepo vidno. Kot vedno so lahko čisto spodobne, tokrat s še malo manj šuma in lepšimi detajli, a še vedno nezgrešljivo mobilniške. Toda kakšnih presežkov glede dinamičnega razpona ali fotografiranja v slabi svetlobi ni. Šele prihajajoči XZ2 Premium, ki pa morda v Slovenijo sploh ne bo zašel, bo tudi prva Xperia z dvojnim fotoaparatom. Drugo tipalo bo, podobno kot pri Huaweiju, v vlogi zbiralca dodatnih informacij, ne bo namenjeno širšemu ali približanemu pogledu. Sprednji, selfijevski fotoaparat je že dolgo pri Sonyju zelo na nivoju, te tradicije XZ2 ne spodkopava.

V seriji Xperia Z so bili časi, ko je Sony ponujal eno slabših, in potem nekaj generacij kasneje eno najboljših baterijskih vzdržljivosti. Že prvi modeli XZ niso odstopali ne v eno ne v drugo smer, niti dvojka ne. Drži se applovskega recepta o »celodnevni« bateriji. Nič manj, pa tudi ne kaj dosti več. Je pa odzivnost sistema, pomikanje po aplikacijah in skakanje med njimi mogoče celo bolj uživaško kot pri nekaterih enako dragih konkurentih. Vsaj občutek je tak. Zagotovo k temu pripomore androidna preobleka, ki ni pretirana, a še vedno zelo jasno in glasno prisotna. Sprašujem pa se, čemu je res potrebna, ker večjih koristi od nje ni. Na srečo je vsaj aplikacije zdaj večinoma možno izbrati, katere naj se namestijo in katere ne. Z izjemo res nadležnega »protivirusnika« AVG. Tega je najbolje kar tako onemogočiti (nastavite – aplikacije – onemogoči).

Razen fotografskih in video posebnosti česa drugega izstopajoče ni opaziti. Fino bi bilo še kakšno brezžično polnjenje, se je pa vsaj vrnila vodoodpornost. Ampak XZ2 je točno taka Xperia z vrha ponudbe, kot jih japonsko podjetje pošilja v trgovine že vsaj pet let. Vsaka naslednja je v nekaj pomembnih vidikih izboljšana, pri vsaki tudi kakšna prejšnja dobra lastnost manjka, vse so tam nekje blizu najboljšim in nobena zares ne upraviči svoje cene. Kljub prenovljeni obliki, drugačni poziciji čitalnika prstnih odtisov in nekaj strojnim novostim torej vse po starem.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja