Sony A6300: Vmesna stopnička
Alan Orlič 6. aprila 2017 ob 10:30

Medtem, ko večina fotografskih podjetij lovi ravnotežje med padanjem prodaje, se je Sony odločil za svojo pot. Za razliko od drugih še vedno prodaja starejše modele, nove le priključi in jih podraži. Tako naredi dvoje, ne zbija si cene in ne boli ga glava zaradi zalog.

Ta logika je za podjetje odlična, za uporabnike malo manj. Želiš boljši fotič, kupi novega, dražjega. Kar po svoje ni nič slabega, saj so fotoaparati že vrsto let dovolj dobri za amatersko rabo, od ločljivosti do dinamičnega razpona in občutljivosti. A uporabniki smo dobro naučeni, novo je bolje nas učijo od malih nog.

Sony A6300 je drugi fotoaparat iz serije 6000, ki mu je že kar prehitro sledil še A6500. Slednji je prišel na svetlo le pol leta po A6300, kar daje misliti oziroma potrjuje prvotno tezo o Sonyevem razmišljanju. V praksi to seveda pomeni, da so si fotoaparati podobni in da med njimi ni bistvenih razlik v zunanjosti, spremembe so seveda v notranjosti. A6300 si z ostalimi iz serije 6XXX deli praktično enako ohišje, razlike so pravzaprav le med A6000 in A6300, medtem ko imata slednji in A6500 praktično enak izgled.

Sony je pametno izkoristil brezzrcalno tehniko in postavil elektronsko iskalo skrajno levo, podobno, kot imajo to klasični Leicini fotoaparati.  Ta zasnova omogoča dvoje, ni tiščanja nosu ob zaslon in uporabo obeh očes. S tem so se izognili nepotrebni umetni izboklini na sredini, ki je baje všeč nostalgikom za zrcalno refleksnimi fotoaparati. Desni del je spodobno odebeljen in omogoča dober oprijem, gumbov je seveda malo morje.

Elektronsko iskalo zmore 2,3 milijona točk, kar je danes pravzaprav standard in sam nestrpno čakam prva iskala v polni HD-ločljivosti. Slednja bodo prinesla natančnejše ročno ostrenje in boljši pregled, a zelo verjetno tudi večjo porabo energije. Kot zanimivost, elektronsko iskalo ima višjo porabo v primerjavi z zaslonom na zadnji strani aparata.

A6300 ima kar nekaj različnih načinov za fotografiranje, tako za resne uporabnike kot začetnike. To se sliši odlično, a meniji so za začetnike katastrofa. Če dobro pomislim, so imeli prvi NEX-i začetniku veliko prijaznejši uporabniški vmesnik, a kot kaže Sony cilja predvsem na zahtevnejše uporabnike. 24-milijonsko tipalo je star znanec, ki ga uporablja kar nekaj drugih modelov in znamk. Je med zmogljivejšimi in brez težav zadovolji tudi zelo zahtevne uporabnike. Na žalost je umirjevalnik slike, vgrajen v fotoaparat, ostal rezerviran za A6500, kar je morda tudi razlog za tako hiter prihod naslednika.

Med ostale zanimivosti spada 11 posnetkov na sekundo in najkrajši čas 1/4000s. Tu ga Olympusi, Panasonici in Fujifilmi gladko obidejo po levi in desni, kajti vsi trije omogočajo tudi elektronski zaklop s časi do 1/32000s. Na prvi pogled niti ne tako zanimiva možnost, a krepko zmanjša potrebo po sivinskih filtrih, če recimo želimo sredi sončnega dne fotografirati z čimbolj odprto zaslonko. Najvišjo občutljivost ISO 51200 je bolje jemati z rezervo, tja do 12800 je praviloma uporabna tudi za resne namene.

A6300 je zagotovo eden od spodobnejših zrcalno refleksnih fotoaparatov, temu v prid govori tudi število točk za avtomatsko ostrenje, ki so razporejene bolj kot ne po celotnem tipalu. Tudi število PDAF točk govori zase, 425 so jih inženirji razporedili po tipalu. V praksi to pomeni, da fotoaparat v normalnih svetlobnih pogojih brez težav konkurira DSLRjem, v slabih pa še vedno rahlo caplja za njimi.

Skočimo zopet v tiste vode, kjer brezzrcalci kraljujejo, video. 4K mu niti malo ni tuj, tako v 25p kot 24p formatu in to po celi površini tipala. Od tu naprej je vse ostalo le še naštevanje, med ostalim 1080p v 120 posnetkih na sekundo, s prenosi do 100Mb/s v X-AVC S formatu.

Vsaka stvar ima dve medalji in če je A6300 tako na papirju kot v praksi zelo spodobna zverina, ima tudi rahlo nesrečnega angela varuha. Na eni strani ga omejuje A6500, na drugi lastna relativno visoka cena (dobrega tisočaka brez objektiva) in na tretji obupno pomanjkanje novih objektivov za ta sistem. Sony je zaznal svoj trenutek v svetu polne (Leica-) formata in ga sedaj izkorišča na polno in so kot kaže postavili svet APS-C na stranski tir.

Sony A7, prva različica je slabih 200€ dražja, medtem ko je druga različica s 500€ pribitka na prvi pogled nezanimiva, a ponuja vgrajeno stabilizacijo. Na nek način si Sony samemu sebi dela konkurenco oziroma kot da bi rad pozabil na začetke serije NEX. Na srečo uporabnikov ne dela tektonskih premikov, kot jih je recimo Olympus, a kljub temu neprijeten občutek ostaja. Ostati na APS-C ali raje presedlati na polni Leica-format je vprašanje, vredno količine APS-C objektivov, ki jih imate. Jaz bi stavil na številko 7, čeprav mi ni najljubša.

Tule so fotografije v polni ločljivosti.

Prednosti A6300 pred A6000:

  • 425 točk za ostrenje proti 179-im
  • Elektronsko iskalo z ločljivostjo 2,36 milijona točk namesto 1,44 milijona
  • Snemanje videa 4K
  • Profili S-Log2 in S-Log3
  • Malce daljše trajanje baterije

Prednosti A6500 pred A6300:

  • Petosno umirjanje slike v ohišju
  • Zaslon na dotik

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Alan Orlič
mm

Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.

Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja