Sony A1: Presenetljiv zvok dopolni prepričljivo sliko
Matjaž Ropret 15. septembra 2017 ob 11:57

Sony je v zadnjih letih precej eksperimentiral z zaslonskimi tehnologijami za svoje televizorje. Razvijal je OLED, a je zadevo opustil, tako ko večina ostalih, nato je pod oznako Triluminos prisegal na tehnologijo kvantnih pik, ki pa se ji je z letošnjimi modeli tudi menda odpovedal. In v nabor dodal model A1 z ekranom OLED, ki ga je seveda pridobil pri LG-ju, tako kot vsi. A vsak od proizvajalcev tej osnovi doda neko svojo unikatnost. Če je pri televizorjih Philips to odzadnja osvetlitev Ambilight, je Sony uporabil precej nenavadno zvočniško rešitev, saj TV sploh nima vgrajenih običajnih zvočnikov, razen basovskega, ampak zvok ustvarja kar s svojim vibriranjem. Povsem jasno pa je, da proizvajalec obljublja tudi »najboljšo obdelavo slike«.

A1 je že na pogled precej samosvoj televizor. Oblikovanje je s sprednje strani precej minimalistično, vse skupaj je samo zaslon z malenkostnim robom. In ta »deska« je rahlo nagnjena nazaj, edini napis pa je s čisto majhnimi črkami v levem spodnjem kotu. Zato je zadnja noga, na kateri zaslon sloni, toliko bolj masivna in impozantna, čeprav se je ne vidi. V njej je tudi basovski zvočnik. Vsekakor ta TV bolj zanimivo izpade postavljen na regal kot obešen na steno. Priključki so v tem podstavku, kar ni najbolj priročno, ampak sam zaslon je pač pretanek, da bi bila lahko v njem kakršna koli elektronika.

Po navadi se z zvočno platjo televizorja ukvarjam bolj na koncu, ker za večino modelov, razen redkih izjem z vgrajenim boljšim sistemom (»soundbarom«), tako ali tako velja, da je najbolje dokupiti nekaj konkretnega. K dobri sliki pač sodi tudi spodobna godba. Za Sonyjev A1 to ne velja nujno. Namesto zvočnikov ima sprožilnika, ki treseta ekran. Zvok, ki ga zaslon ustvarja s tem nevidnim vibriranjem, pa je nepričakovano čist in glasen. Običajno televizijski zvočniki dajo od sebe plehko, pridušeno zvočno podobo, ki se z višanjem glasnosti še poslabša. Tu je jasnina in uravnoteženost frekvenc veliko boljša, glasnejše predvajanje pa tega ne popači ali ustvarja kakšnega hreščanja. Ne rečem, zagotovo bi kakšen komplet zvočnikov za 500 ali več evrov ustvaril še kaj boljšega, vsekakor pa ni potrebe po soundbarih za dva ali tri stotake. Mogoče je smiselno razmisliti kvečjemu o dodatnem globokotoncu (»subwooferju«), za katerega televizor ima izhod. Morebitni strahovi glede zvoka so povsem neupravičeni, Sonyju je uspelo dokaj drzen koncept pretopiti v povsem solidno delujočo in uporabno tehnologijo.

Kako se sliši, ni nepomembno, vseeno pa je glavno, kaj zadeva pokaže. Prednosti zaslonov OLED so jasne – barvitost, kontrasti, prava črnina, nobenih težav pri enakomernosti osvetlitve. Ampak to ponujajo vsi modeli s takim zaslonom, mora biti še kakšna izboljšava, navsezadnje se proizvajalec hvali prav s tem. Domnevno sprotno analiziranje scen in kaj vem kaj še vse naj bi prineslo najboljšo sliko med vsemi  konkurenčnimi modeli. Česar pač ne morem potrditi, ker jih nisem imel vseh drugega ob drugem. Rekel pa bi, da je s pravo vsebino (4K HDR) vsaj na ravni Philipsa POS901F, mogoče ga celo prekaša po pravilnosti določenih barv (zelene) in gladkem prikazovanju hitrih prehodov. Ostrina, barvna nasičenost, črna črna, vse to je na pričakovano visokem nivoju. Zaslon pač ni tako svetel, kot je denimo Samsungov QLED, tehnologija organskih diod dosega kvečjemu polovico svetilnosti kvantnih pik. Ni pa v običajnem domačem okolju zaradi tega nobene težave. Mogoče učinek HDR-ja ni tako poudarjen, mi je pa slika na OLED-u še vedno bolj všeč, ker je nekako prijaznejša in ponuja večjo globino.

Malce manj Sony A1 blesti ob predvajanju običajnega televizijskega programa, še posebej kadar je ta v standardni razločljivosti. Mogoče je prikaz UHD tako dober, da že pri običajnem HD-ju manjka nekaj tiste prepričljivosti. Občasno se prikrade kakšen šum ali malenkostno izgine popolna jasnina. Vendar je to že spuščanje v podrobnosti, v splošnem se nad sliko tega televizorja res težko pritožujem. Tudi kadar kaže fotografije ali kakšno drugo netelevizijsko vsebino. Vsekakor  je v osnovni vlogi ta ekran odličen. V nastavitvah je edino treba pustiti nekatere vrednosti na maksimalnih, ker že srednje vrednosti »ubijejo« živahnost OLED-a, edino za barvno temperaturo ne priporočam najbolj toplih izbir.

Bolj me motita uporabniški vmesnik in daljinski upravljalnik. Slednji je popolno nasprotje Samsungovega minimalističnega, a je še bolj frustrirajoč. Tipk je preveč, označene so konfuzno in povrhu so še premehke. Če želi uporabnik kar koli nastaviti je klikanje občutno preveč. Za lastno razporejanje programov sem porabil verjetno pol ure. In klik na tipko TV, ki naj bi gledalca od koder koli drugod odpeljal nazaj na televizijski program (v mojem primeru dvb-c), ga namesto tega prestavi v Google TV. V Sloveniji res uporabno. V Sonyju bodo zagotovo spet poudarjali, da pozabljam na glasovno upravljanje, ampak tisto je morebiti uporabno za iskanje in določene enostavne funkcije (na glas, potiho, zamenjaj kanal, itd), ne pa za nastavljanje slike ali za premetavanje programov po številkah.

Sonyjev Android je mogoče za odtenek lepši od »Philipsovega«, ne meša androidnih in starih aplikacij za lastno (že ukinjeno) platformo. Zato pa dodaja v ta vmesnik dostop do različnih virov slike (HDMI, …), podobno kot Samsungov Tizen. In za ta Android celo obstaja aplikacija HBO go ter tudi Telemachov novi EON (vendar tega v času mojega preizkušanja televizorja še ni bilo).

Sony ima zdaj z A1 in ZD9 dva podobno cenovno umeščena televizorja najvišjega razreda, vsakega s svojimi prednostmi. Osebno mi je A1 z OLED-om ljubši, njegova naravnost slike, barvna toplina in pravilnost ter globina slike mi pomenijo več kot večja svetlost ali primernost za igre pri ZD9. Težja pa bi bila odločitev Sonyjevim in OLED-i drugih znamk. Japonski ima res izpopolnjeno sliko in skupaj z zvočno platjo ponuja lepo zaokrožen komplet, ki mu manjka samo še prijaznejše upravljanje. Tega ponuja LG, skupaj z nekoliko nižjo ceno. Adut Philipsa je ob prav tako zelo lepi in naravni sliki Ambilight. V vsakem primeru je odlično, da so različni proizvajalci iz zaslona, ki je v osnovi enak, izdelali precej samosvoje televizorje.

Na sejmu Ifa je Sony prikazal še 77-palčni A1, ki stane okroglih 20 tisočakov.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja